Preveč se je bilo moje srce napolnilo z grenkobo, z dvomi, s sovraštvom in z zavistjo, da bi mogel prepevati čisto in jasno kakor božji slavec. Preveč natanko gledajo moje razočarane, umazanosti in vsakdanjosti navajene oči, da bi mogle še kdaj mirno sanjati ter si domišljati nad stvarmí rožnobarven pajčolan, ki ga je bilo bridko izkustvo že davno vzdignilo. Preveč je vse razpokano in razbito v moji duši, da bi mogli biti glasovi, ki prihajajo iz nje, polni in čisti: slišijo se sredi najlepše pesmi hripavi disakordi, sredi lepe melodije se zasmeje grenak in hudoben smeh.