Delala je naporno od zgodnje zore do večera, ko je sopla že zunaj globoka noč, - a samo roke so bile malo raskave, rdeče in težke. Obraz pa je bil zmerom bolj nežen, zamolklo bel - kakor senca je legla nanj skrivnostna samota zaklete hiše. In oči so bile velike, mirne; komaj zavedne, žalostne, koprneče sanje so gledale iz njih.