Tam sem hodil in moje sanje so hodile z menoj; ležal sem časih, gledal v visoko vejevje, in če je našel rumen žarek pot skozi listje ter vztrepetal na svetlem deblu, se je zgodilo, da se je zasvetilo upanje, mehko hrepenenje v mojem srcu. Časih sem poslušal, pogledal v daljno tem; oglasilo se je bilo za menoj, zategnjen hripav krik, kakor glas človeka; prav blizu mene se je oglasilo časih, potrkalo je na deblo, a ko sem se ozrl, se mi je zdelo, da je hušnila senca za drevo; in vse je bilo tišje nego poprej ... Prišel sem do gozda, ko je silno zašumelo v vrhovih in mi je udarila v obraz prva težka kaplja.