Misel je bila, senca misli, kakor obide pijanca, ki se vzdrami iz paradiža in se ozre z zaspanimi očmi. Glej, svet je tu, resničen, da ga prime človek z rokami, da hodi po njem in za čudo božje je ostudnost sveta natanko, do nohta tako velika kakor lepota paradiža; kolikor bolj je sijalo sonce, toliko temnejša je bila senca in kadar so zaspali topi možgani, trudni paradiža, je izginila ostudnost ... ”Zunaj bi morali živeti ... lepo je morda zunaj!“ je pomislil poet in grenkoba, ki je prej ni poznal, se je izlila v njegove sanje.