mu (1.201-1.300)

od srca spet do srca	mu	več ne róji kri.‒	A
‒ Kdo	mu	je kriv bil smrti, se	A
nihče préd čislal ní, hité	mu	mah otrébit′, napis tak	A
pri ljudeh, oči kalil	mu	jok ni, razjasnil lic	A
bilo svetnika, bi mir	mu	dala kri; svetost ne,	A
svetost ne, pesmi večne	mu	branijo trohnet′, ki jih	A
je nosil dókaj let. Mi	mu	srcé odprimo, pod nebam	A
luna, zvezde, kar so	mu	pevskih sanj préd vdihnile	A
zvezda miglja, nevarne	mu	kaže pota morjá. Več let	A
pota morjá. Več let	mu	žarki zvezde lepé ljubezen	A
ljubezen sijejo v mlado srcé,	mu	v prsih budijo čiste željé	A
morski som privali, ak káko	mu	brezno nasproti reži,	A
dekleta morske pojó; obup	mu	zaliva srcé zvestó. Fant	A
upre, ni mar skalovja	mu,	viharjov ne, nič več se	A
se smeja oko. In kar	mu	obetate očesa njé, potrdijo	A
gospodične oko ponujata v zakon	mu	njeno rokó. Al v kratkem	A
prijatlji tolažijo, dokler	mu	obraz razjásnijo. Po struni	A
óča leži bolan, in nimám	mu	dati, ko sok neslan.”	A
jo in kušovál. Obljubi	mu	vedno zvesta bit′; in	A
prijatlji tolažijo, dokler	mu	obraz razjásnijo. Po struni	A
ljubicah dveh. Kak streže	mu,	kak prilizuje se; “O,	A
Vsi prašajo, kaj se	mu	zgodílo je? ker ní ga	A
skrivnost pogovora zve,	mu	lica rudeče obledé. Po	A
veselje v srcu vtóni sčasam	mu	za petje slavcov, in vseh	A
mojga slavca, kakor sem	mu	grlo stváril. Pel je v	A
vdihnil, ž njim sem dal	mu	pesmi svoje; drugih ne	A
nam otél si čolnič, si	mu	z jádrami krmo poprávil	A
jádrami krmo poprávil, ti	mu	pokázal si pót právo v	A
petjam vkvarja, Kranjec moj	mu	osle kaže; pevcu vedno	A
roji štirje, Kranjec moj	mu	osle kaže. Lani je slepar	A
Kino, še naprej se pot	mu	kaže, naj si s tinto prste	A
“Brez cetov teče vir	mu	Hipokrene, in esov v pesmah	A
veš, de tí ga vnemaš, tí	mu	pevski ogenj daš, al se	A
ljubezni usta so molčale, ki	mu	mračila je mladosti zore	A
Ljubezni verne ohladi	mu	želje. Ah, tak podobo	A
ne brani jest′ in piti	mu,	kar hoče, z grenkótami	A
Afrike puščavo, stezé	mu	zmanjka, noč na zémljo	A
potrebnih Pluta. Kjer hodi,	mu	je s trnjam pot posuta	A
pogreba; počije, smrt	mu	čela pot obriše. Življenje	A
rabelj hudi, skrb vsak dan	mu	pomlájena nevesta, trpljenje	A
nevesta, trpljenje in obup	mu	hlapca zvesta, in kes	A
z Avreljam Droh se več	mu	v bran ne stavi; končano	A
kdor hoče se podati,	mu	ne branim; kdor hoče vas	A
nočém enake, ne branim	mu,	al jutra čákat′ more.	A
valovami ovije, kar se	mu	zoper stavi, se ne ugane	A
dvema, ki ni, ko meni,	mu	veselje tuje, ki srečna	A
globoki brezen meri, strašne	mu	misli rójijo po glavi	A
v slepi veri; al nekaj	mu	predrzno róko ustavi	A
prestala časov silo, al njeno	mu	srcé še bije zvésto, al	A
gomilo, al premagávec	mu	je vzel nevesto, al živa	A
srditi rabi, prijazno delj	mu	tam ostati brani, stopiti	A
senc temnica. Ker se	mu	zdi, de lakota ga grudi	A
ponudi. Želi dat′ Črtomir	mu	povračilo, al v vojski	A
se spomni, z Bogomilo	mu	v skrivnem kraji tovor	A
hrani, nju poiskati da	mu	naročilo, in da mu prstan	A
da mu naročilo, in da	mu	prstan sámo njima znani	A
de bo pri njima storil	mu	resnico; ‒ prinesti zláta	A
Po Bogomili prašat′	mu	ukaže: al gleda svetlo	A
novice. Slap drugo jutro	mu	grmi v ušesa; junak premišlja	A
znamenja poklica, povesta	mu,	de služi Nazareni. Po	A
pride; ker so vasi bile	mu	krog neznane, z menoj	A
zloži po vrsti, ker sva	mu	vse verjela, naju krsti	A
obličje milo; jok, ki v oči	mu	sili, komej skrije, de	A
misli, de bo v sili zlatá	mu	treba, si od mož ga vzame	A
solzé stojijo v vsakem	mu	očesi. “O čakaj, mi dopolni	A
ko pride v Akvilejo,	mu	svete pisma proste zmote	A
stópa krepák živót	mu	postáven plašč kríje gorák	A
3 Ozíra se líce	mu	tóžno, bledó v mègleno	A
goró; nad glávo gavrán	mu	še vpíje popótnik pa	A
naslóni se trudna	mu	gláva v sênu blažéčem	A
brídko jóče, sólze vró	mu	z jásnih líc; srce	A
zapóje ak' domovje	mu	trpí. 7	A
tolážbe ne zná.	Mu	duh je temán in svétu	A
domóvja pravíci; a duh	mu	je sam. Komu naj naznanja	A
vesélje budèč. Hladí	mu	on glávo domóvje ljubéčo	A
-- -- --	Mu	tóži nesréčo, in líce	A
zlóbni duh sílni srce	mu	mori.-- -- --	A
dom le trpí vesélja	mu	vzéma, mu srce unéma	A
vesélja mu vzéma,	mu	srce unéma -- okó mu	A
mu srce unéma -- okó	mu	solzí.-- -- --	A
odmeva melodije te	mu	skala tam na meji.	A
Vesélja ne bráni ponočni	mu	grom; naj líje, naj	A
vríska: saj streho	mu	hráni zaráščeni dom	A
vrjáme kar obljubúje	mu	deklè. Ne káže naj	A
deklè. Ne káže naj, če se	mu	vnáme od krasnih líc	A
-- -- Da srce bi	mu	bíla lehka ptíca srcé	A
v bridkósti múčni	mu	srcé umíra; jednák	A
Duhá ne vníči toge	mu	sekíra, po svétu z	A
ozíra -- okó krasnó	mu	rán takoj ne spróži.-	A
Počívajo naj pésniške	mu	ráne; srcé se mu goréče	A
pésniške mu ráne; srcé se	mu	goréče naj ne čûdi --	A
napake ljudíj, líca temní	mu	zasmeh. Malo nas muči	A
dobro človeka pozná kdor	mu	je sam bil jednak.	A
časov ko je kralj	mu	še verjel. LEPA	A
Posluša petje mílo; okó	mu	síje rosnó ... Kaj čelo	A
síje rosnó ... Kaj čelo	mu	je zjasnílo, ko misli	A
se je dál sem svet	mu	dajál: Glej, smeja	A
In píl je. Skrbíj	mu	izgínil ni sled, še	A
glasno, sód! Daruje naj	mu	svojo srečo, pozábi	A
odreže z mečem nìt	mu	dníj, in splava lepa	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani