mu (1.501-1.600)

občutljivost za opazovanje	mu	je takoj povedala, koga	A
veliko besed. Zdelo se	mu	je, da sestavlja pesniško	A
zaželel nekaj zase. V roke	mu	je pomolil krtačne odtise	A
glasom. Skoraj vedno	mu	je uspelo premagati sogovornika	A
/ nepokreten. Nekako	mu	je zatajil gibalni organ	A
telesa. Kot lateks se	mu	je lepila koža ob mišice	A
oči v oči, navzdol pa se	mu	je nekaj zamerilo. Sem	A
zemlja, to polje resnobe,	mu	krade nasmeh. Sam preletava	A
peskarjev trud! Orodja se	mu	bleščijo, pogled je steklen	A
stran 63 . / Tan Vzameš	mu	kost in se razsuje.Kot	A
roba gozda. Pomahaš	mu	v slovo, kakor dečku,	A
rame; todà ko skrunila	mu	božje hrame menjavcev	A
sveta jeza v prsih se	mu	vname, bič v svojo blago	A
škodi, po vrhu pa še svet	mu	krohota se! III Vsak	A
znano, omite v hipu vse so	mu	napake, preskrbljen z	A
Na glavo polože roke	mu	Oče, in Platon je Andrej	A
ki prid le in dobiček	mu	je mari! Ti prosiš kruha	A
nisi bog ljubezni; gorjé	mu,	kdor v nemilost tvojo	A
kazen, zapreš telesno	mu	in dušno pašo! IX	A
naroda; a zraven sveta	mu	je luč, svoboda, gojí	A
prsih, jasne vzore, pogled	mu	čez domače sega gore:	A
prav roditi ‒ ni mesta	mu	na tej, ne oni strani	A
Nad vse resnica sveta	mu	je draga, nikoli misli	A
spisa. Vrté se misli	mu	okrog trebuha, prijatelj	A
poreden, grób je ‒ vse	mu	vpije »bravo!«, vse pristoji	A
vse pristoji, resnoba	mu	in šala. Beseda drzna	A
šegavo, vsi elegantno	mu	slavé pisavo; kar on počnè	A
kar on počnè ‒ gotova	mu	je hvala. Andrejčkov Jože	A
tó veselí ga‒ strast	mu	je satira.« Oj ne!	A
odkrijem se, priklonim	mu	globoko. Pokažite med	A
molí že roko, da se trud	mu	plača. XLIV Ví hočete	A
po kteri ste podobni vi	mu	strani? Preganjan bil	A
hinavstvo je črtíl ‒ vi se	mu	klanjate. Fanatiki ste	A
plemenita ga rastlina; ‒ gorje	mu,	kdor mladino pohujšuje	A
preklinja, to ne škodi; saj vi	mu	tudi mnogokaj izpridite	A
te; Naj v strúp se méd	mu	spreobrne, Ki ga iz tvojih	A
sitnost déla, Ki sem bolj	mu	vajen že. Serce moje ni	A
brezno ‒‒ huda kača Zvita	mu	na dnu lečí; Táko je	A
bo; Nihče se vsmiljen	mu	ne bliža, Da bi govoril	A
za materjo se joka, Ki	mu	v zémljo jo nesó.‒‒	A
mi ne izdihuje, Neznan	mu	strah, neznan je up.	A
svoje, V njem starka mlade	mu	godí.‒	A
persa nepokojna! Ostani	mu,	ostani zvésta! Solzeče	A
njegova, on bo tvoj, Ko	mu	v naročji bi slonela,	A
te ne moti moj! Ostani	mu,	ostani zvesta, Še enkrat	A
Zeleno peró Suši sé	mu	in rumení. Cvetica Samica	A
Moj dom, sporoči serčna	mu	voščila: Da srečo bi nebesa	A
voščila: Da srečo bi nebesa	mu	rosila In dar mirú in	A
ljubih ust pozdrava, Domača	mu	je tuja že beseda!‒	A
mogoče ne bó Vtešiti	mu	želje po meni goreče;	A
domovina moja! Tolažbe	mu	ne daje in mirú. Dežela	A
krepko, zdravo! Pa kdo	mu	kaže pot do sreče pravo	A
peljati hoče. Vžgi jezo	mu	in dobro je podnéti, Da	A
70 . / Vsáj slave se	mu	je zadosti pelo. Pa tega	A
gane ga ostroga, Pribita	mu	je noga. Marija ‒ kdo	A
O rešena sem, solzí	mu	okó; Saj vedela sem, da	A
‒ Česàr	mu	svet ni mogel dati, Tolažbo	A
mogel dati, Tolažbo, mir	mu	ti daj, mati! Orest	A
jo prelil je sin! (Meč	mu	pade iz róke.) Oj, oj	A
droben list, ki drevo	mu	daje hrano. To drevo iz	A
šolo ga vodila in puško	mu	za god kupila ... Ponosen	A
dim. A kadar ob vinu	mu	v žilah vzkipi, takrat	A
mrliči, milijon, ki pijejo	mu	kri biriči, en sam milijon	A
tvojih še spal, takrat si	mu	nežno v solzàh šepetala	A
svobode izmikal. Tako si	mu	segla poslednjič v roko	A
želodek, a na njej ostala	mu	je kapica. Zasmejale so	A
pomeni, da trpi, v gajbici	mu	dobro ni.« »Očka, očka	A
na jamborih so jadra	mu	rumena poslednjič mahala	A
pri sosedi. Dali so	mu	skorjo kruha, skorjica	A
»Pride ... !« v dalji	mu	odgovori. Zgodaj vstane	A
trdi led, in kamor krene	mu	pogled, na gredah se pokaže	A
Telo napora, mraza	mu	drgeče, ko plazi se v	A
hodi krog živine pesem se	mu	zliva v jasen vrisk planine	A
vir izteka. Rogajo se	mu	valovi iz globine: Plitev	A
valovja jasen spev zamre	mu...	Le čakam čas...	A
morja, ker se boji, da bi	mu	valove človeška oskrunila	A
skriva globoko pod sabo	mu	skalnata njiva; ne čuti	A
prelivati v soncu bilo	mu	ni dano Razlil se je v	A
ledene srce se zgrozi	mu	ob njihovi mrtvi krasoti	A
radosten vrisk iz srca	mu	kipi, kosa njegova pa	A
mi smeje jaz pa vrnem	mu	nasmeh Rada spet in spet	A
pesku izgublja se bistri	mu	val pesmice moje so tihe	A
mukerle nabira; pa se	mu,	kakor vedno, čudno zdi	A
zagledam v štacuni, ko	mu	režejo posebno. Kaj dosti	A
stran 19 . \/ In so bili	mu	prav’. O kresi O kresi	A
nekako ni dišalo. Ni	mu	privoščil, bratu.Niti	A
Bogu je postavil. Oholo	Mu,	nesramnež, je prijavil	A
Lepotni spanec - téga ni	mu	mar. Ko Bruce bo utihnil	A
počasi k srcu pride in	mu	za hip, samo za hip pokvari	A
mamo slišim: Andrija, ti	mu	pokaži kako se brez rokavčkov	A
ta je podarjen, pa naj	mu	bo. Gospa, ki prej živela	A
pljuča laja! Se vprašam:	mu	najamem menedžerja, pa	A
se pogovarjam z njim in	mu,	svež germanist, šepečem	A
prelive in redka ptica gre	mu	čez obraz. Štantarji so	A
silno nizko. Poveša se	mu	starčevska čeljust. Ko	A
knjige vzeta. Šepnil sem	mu,	naj nič ne gre na pot	A
hribolazil dolga leta ali pa	mu	je kdo ve kaj zavdalo	A
ali ironične. Koliko	mu	pri tem lahko pomaga pisec	A
jeziku, bistven ton pa	mu	vendarle daje liričnost	A
jenkrat skupi je dobiu, pa	mu	je zaurela kri. Je reku	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani