mu (1.601-1.700)

a zgle′a, de u tistn	mu	jen glas je neki reku	A
verjeu, a sm nekok verjet	mu	moru, tak ksiht je meu	A
mim, ga pozdráum in se	mu	nasmejim, pa se naprej	A
objela in vse do jutra	mu	ostala zvesta. Ne vem	A
je živel človek, ki sem	mu	poljubljala noge. Zgodilo	A
Kot tolikokrat sem	mu	položila glavo k nogam	A
njegovi duši, naj pokoja	mu	ne ruši moja žalost.	A
oditi od ljubega a kaj naj	mu	rečem? Da je v polju cvet	A
da zabodem sonce! Naj	mu	izteče zadnja kaplja krvi	A
gospodarja. K vsakemu gre in	mu	ovoha noge, čeprav že	A
dolgo boža in naenkrat se	mu	zdi, da jih ne boža sam	A
ponesnaži in oblaja, kar	mu	žive čute draži. Nam to	A
ves dan. Nastavljam	mu	obraz, roke in vse telo	A
Vsako stvar posebej	mu	prinaša z drsajočimi koraki	A
roko skrbno z rame briše	mu	nevidni prah ob želji	A
kdor pregleda té, spozna	mu	glavo in srce! NAŠA ZVEZDA	A
stran 8 . / SAM Gorjé	mu,	ki v nesreči biva sam	A
ura za uro beži, in sen	mu	ne stisne oči. In, glej	A
skoz nje k postélji se	mu	pripodé. »Kedó ste, obrazi	A
okrog zavrté se in zlobno	mu	v lice režé se, pretvarjajo	A
obraz, da mozeg preleta	mu	mraz. In vedno ob uri	A
travi rosni, da zmago bi	mu	Večni dal v usodni vojski	A
zmagalno bitev, dodeli srečno	mu	vrnitev, in ‒ to prisegam	A
gori utrga plaz, kedó li	mu	zastavi gaz? Ko tanke	A
vesel, ker sveti dom si	mu	otel; do meje ti naproti	A
óku sije, In tuja solza	mu	meči srcé! KUPA ŽIVLJENJA	A
kraje spem.« Kito cvetja	mu	je dala, s cvetjem dala	A
je dala, s cvetjem dala	mu	srce, sama v vrtu je ostala	A
roži, ko izmed dragih	mu	kater duhá okove v grob	A
polóži, češ: rodni brat	mu	je umrl! In ‒ smrti ni	A
bode rev, nadlog, in raj	mu	ustvarim spet!« Kot jasni	A
joka se nesreče sin, otre	mu	z lic solze, kjer najde	A
krepčuje moža, a pokoj	mu	zdrave moči pokonča, dejanje	A
Dolžán ni samó, kar veleva	mu	stan, kar more, to mož	A
postavil na nasip, jaz živ	mu	bodem spomenik, trpeč	A
‒ ‒ ‒ Zastonj! Nebo	mu	prošnje te ne čuje; vihar	A
tožno in megleno, in mokró	mu	je oko. Mati mrtva, mrtev	A
po svetu joče, a kedó	mu	streho da? Ta sirota osamela	A
da gospod prostora bi	mu	dal. Sedaj, ko prost mu	A
dal. Sedaj, ko prost	mu	je pristop, korak približa	A
po glavi pa misli rojé	mu,	iz misli dekletce ne gre	A
misli dekletce ne gre	mu.	Sekire tesarske zvene	A
tesar, primeri se čudna	mu	stvar: glej, rakev se	A
zibélko tam bo, o rakvah	mu	sodba je taka: za rakev	A
v rdečem kljunu zeleni	mu	oljkova mladika. Kako	A
mladiko oljkovo kropi, želeč	mu	večnega pokoja. Oj, bratje	A
nedolžne ti hčere ... Poljubi	mu	roko: on tvoj je gospod	A
in grozeč. V očeh se	mu	ogenj strašán užiga, kot	A
trepetlika, neznančeva grožnja	mu	v úhu šumi kot kletev	A
kletev kot strela omami	mu	um, plašán, gologlav od	A
stekel pes in ránja srce	mu	do krvi. Ogiblje ljudi	A
potiče se blazen, živi	mu	v spominu le kletve zavest	A
je ljuti vihar in strl	mu	brodarja in vesla. Tako	A
plazi plahó neznanega	mu	gospodarja ... Kako se naspal	A
Spet prejšnja je moč	mu	po udih razlita, na posteljo	A
posteljo sončni poseva	mu	svit in tudi v možganih	A
svit in tudi v možganih ‒	mu	svita. A čuj!	A
zavesti! To ljudstvo	mu	znano je, znan ta kraj	A
znan ta kraj, ta krov	mu	je znan in znani zidovi	A
hčere ne sina, ni drug	mu	tolažnik bil. Prebil pač	A
vzdihljaj, smehljaje se duh	mu	napoti s krilatci nebeškimi	A
žive dní; vsak grižljaj	mu	preseda, požirek vsak	A
preseda, požirek vsak	mu	zagreni. Gorjé, kdor zatajiti	A
sonce vstalo, dajal sem	mu	hvalo, da na oknu rože	A
bistri val mi pravi. Dam	mu	poročilo: »Srčno jih pozdravi	A
gorke hiše in spomin se	mu	posili, dni premišlja	A
miši ni ujel. In ko	mu	res vzame jo smrt, okoli	A
zamišljena njegova glava, srce	mu	v prsih je tesnó. Ne vdajaj	A
zanemaril, srce le babje	mu	je ustvaril. Stritar	A
za tebe belo, se črno	mu	bo zdelo. Sveti Prometej	A
poljé, pošiljajo toke	mu	bistrih vodá; navzdol	A
pozdravljajo ga, na uhó	mu	bobné: »Naj volja tak	A
ga je mraz, od jeze bil	mu	bled obraz. »Le semkaj	A
na Kranjskem ga ni, ki	mu	bil bi enak. Ga mlinar	A
mladó. Mogoče kaj peti	mu	ni, kaj briše si mašnik	A
glavi razljúčena burja	mu	vije, šumenje valov na	A
šumenje valov na ušesa	mu	bije, ob skali na bregu	A
prečudna oblást, srcé se	mu	širi in huje mu bije,	A
srcé se mu širi in huje	mu	bije, rudeča vročica mu	A
mu bije, rudeča vročica	mu	lica zalije, pretresa	A
pretresa vse ude neznana	mu	slast. Nezbrane mu misli	A
neznana mu slast. Nezbrane	mu	misli po glavi vršé; kar	A
devica se dvigne, smehljaje	mu	z živim očesom pomigne	A
in svoje prebele poda	mu	roké. In zbora nevidnega	A
kako znan se razlega	mu	glas! Glas kládiva v gradu	A
in bele pogače ponudi	mu	v dar. »Pogače ne maram	A
črni je doma. Za pot	mu	bodo konje vpregli, s	A
sestopil v svetišče. Takrat	mu	bodo masko sneli, oči	A
Demona so v drevo vklenili,	mu	pobelili lica. Apnasto	A
vesoljne v potoke. V očeh	mu	mak žari, v rokah drži	A
vodilo. Podrejajo se	mu	vsa drugačna, drugotna	A
plašan, se vsega boji in	mu	je vse nevarno. Kaj bi	A
človeškim obrazom. Bodi	mu	dober, temu človeku, in	A
temino. Zasvetile so se	mu	bele oči, vstal sem in	A
oči, vstal sem in vrgel	mu	napitnino. Skozi bela	A
hoče k dejanju dejanj, pa	mu	trepeče korak.« Skozi	A
človeka. Magični ogenj	mu	sije iz srca. Njegove	A
glej, pa se solza v očeh	mu	zasveti, pel je o smrti	A
jaza. Bog. Ne spoznam	mu	obraza. Eno je vroče:	A
poljana samotna stoji; težko	mu,	ki ob tej uri potuje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani