mu (1.401-1.500)

težko kri tedaj se	mu	izlije. ”Zakaj ti je	A
stojí, mehkó na prsih	mu	sloní prelepa mlada	A
svojo žametno zatisni	mu	okó ...“ In tiho dvoje	A
stran 83 . / Bog odpusti	mu	brezsrčnost, jaz mu	A
mu brezsrčnost, jaz	mu	nisem odpustila: nate	A
strašno je človeku, ki	mu	je življenje meglà in	A
njegovi duši, vso lepoto	mu	je izpila iz njé gluha	A
se širi, - toplota se	mu	razlije po telesu.Nič	A
ne more. Odprla so se	mu	vrata v neizmerno lepoto	A
zadremlje in hipoma se	mu	zazdí, da prihajajo od	A
96 . / Čudovito mehko	mu	je pri srcu in takrat	A
jasno kakor nikoli, da	mu	je nekaj izginilo, da	A
sentimentalen, - ali solzé	mu	tekó po mladosti, neumnosti	A
rame - čemu? Rame so	mu	vse ožuljene in srce je	A
ga, poljubim bledi	mu	obraz ...“ In glavó	A
trudno glavo, na čelu	mu	leží oblak, okó strmí	A
trudno glavo, na čelu	mu	leží oblak, okó strmí	A
čut mehák sladkó se	mu	razlíje. ”Zakaj ti je	A
po šatoru. Težka skrb	mu	polni trudno glavo,	A
trudno glavo, ríše	mu	na čelo temne črte	A
temne črte in obrvi	mu	ježí košate. Polumesec	A
krvavo sonce.“ Odgovarja	mu	s tresočim glasom:	A
Kacijanar slavni, ne porósi	mu	okó se bistro; meč	A
Kacijanar, dvigne se	mu	v prsih silna duša,	A
duša, meč zablisne se	mu	v roki močni in preseka	A
Ivan Kacijanar, meč	mu	pade iz roké junaške	A
Ivan Kacijanar. Bledo	mu	je lice, móten pógled	A
móten pógled, zgúbano	mu	je visoko čelo. S stola	A
vratom? Čakal naj bi, da	mu	za plačilo vzame glavo	A
brata ... da vladár bi vzel	mu	kleto glavo, -- a ušèl	A
tvojem gradu!“ Samokres	mu	dvigne drzna roka,	A
stojí, mehkó na prsih	mu	sloní prelepa mlada	A
je človek in mogoče ni	mu,	da bi videl, kar prihodnost	A
besedo duhá si otel	mu	okóv. Povejte, prijatelj	A
življenje podaril	mu	ti.“ Takó je govoril	A
žalost, in zahrepení	mu	duša med duhove tja	A
nebá vladár. Klanjajo se	mu	duhovi, vsi v prelepih	A
od studa zadrhtéla	mu	je duša idealna. ”To	A
lepem hramu; síje	mu	v obràz goreči skozi	A
mogočni, in ves narod se	mu	klanja in ves svet	A
klanja in ves svet	mu	poje slavo. INTERMEZZO	A
svojo žámetno zatísni	mu	okó ...“ In tiho dvoje	A
privrè iz prsi, obledí	mu	lice v bolečíni in	A
105 . / meč krvavi	mu	drží desníca, po dvorani	A
njim ... Bog odpusti	mu	brezsrčnost, jaz mu	A
mu brezsrčnost, jaz	mu	nisem odpustila, --	A
mirna in brezsrčna zrla	mu	v obràz upali in v	A
ena gorka solza ni	mu	groba orosila ... Hladni	A
samotnemu? Jad. Ljubezen	mu	je bridkost. Ali je	A
koraka po dvorišču	mu	naproti; pes prijazno	A
ízbo vleče, žalostno	mu	govorí: ”V tó‐le skrinjo	A
storil tó: Vzame se	mu	čast, poštenje, skrito	A
kot sneg se brada	mu	bliščí, obraz mu trd	A
brada mu bliščí, obraz	mu	trd, okó mrtvó, Matjažu	A
razvidel siromak, kaj Bog	mu	je odločil.“ ”Duhá	A
je odločil.“ ”Duhá	mu	begajo ljudjé, ki blazni	A
begajo ljudjé, ki blazni	mu	v uhó kričé: ‚Kdor	A
kralj Matjáž, besede so	mu	gnusna laž!“--	A
plaščem od krví; obraz	mu	vél, okó mrtvó, Matjažu	A
klancih; koprnenje	mu	je pot kazalo -- čarodejka	A
večnosti sijaj in predno	mu	oči zatisne starka,	A
stezi mokri gre. Še viden	mu	je v blatu pot, za njim	A
mraz, res hvala za slabe	mu	dni, le padaj zdaj sneg	A
kratko, na kratko tobak	mu	debeli gori. On človek	A
tretji pa, pravijo, dobro	mu	ni. Tretja ženska je smrt	A
mračne zlobe, na potu, ki	mu	sonce ne blešči. Kar vzeti	A
je vdanih, skoro vsakdo	mu	je tuj. Src zdaj zvestih	A
hlastno ga on čaka, otopel	mu	je izraz. Zopet pravega	A
ni vlaka; dim le puha	mu	v obraz. Kje tihi si	A
vse razkriva, kar srce	mu	teži ‒ Kako naj svet le	A
naj svet le celi pomiri	mu	srce, ko češče vzroka	A
sam. Ni mogoče živeti	mu,	ne umret! V duši prekleti	A
umret! V duši prekleti	mu	blodi se svet. Pojenec	A
sam. Ni mogoče živeti	mu,	ne umret! V duši prekleti	A
umret! V duši prekleti	mu	blodi se svet. ANA Kadar	A
mračne zlobe, na potu, ki	mu	sonce ne blešči. Kar vzeti	A
je vdanih, skoro vsakdo	mu	je tuj. Src zdaj zvestih	A
hlastno ga on čaka, otopel	mu	je izraz. Zopet pravega	A
ni vlaka; dim le puha	mu	v obraz. NEBO, NEBO.	A
okna k nam gleda, odprte	mu	vse na stežaj! In svetnik	A
Škrjančku več leteti, več peti	mu	ni moč, ker zemljo mrak	A
jesen ob prijetnih dnovih	mu	šumi, tam v daljavi čez	A
ne želi daljave duša	mu	zaman, harmonije duš brezimne	A
mizi županek sedi, de	mu	župnik sam: »Bog blagoslovi	A
veke,« župan de, tako	mu	veli, da vroči ti sejmski	A
eno svečko za srce, če	mu	ktera plapola še. V vesni	A
vse te noči, ki do jutra	mu	Bog jih pusti. Prekriža	A
lažje imel, ‒ vrag sam	mu	nocoj jo je zmel! Še hodi	A
prav, da mlinar za nos	mu	svet vodi, »Tja do mlinskih	A
nikari ... « glas v prsih	mu	pravi, »le pojdi,« de	A
županek Pedanj ... (Prav se	mu	godi!) A vi vsi, kadar	A
plašan,« starši brat de	mu,	ko noč ves teman. »Človek	A
zjezi,« srednji že de	mu	ko grom iz noči. »Pusti	A
želi, tja naj, svetujem	mu,	ne zamudi! Nebo, nebo	A
pomlad, da ga pomladi,	mu	zatrdno obljubi, sakralno	A
Bog tvoje kraljestvo in	mu	naredil konec; TEKEL:	A
Vsrkal je vse, kar se	mu	je vsililo pred usta in	A
na lov. Previdno sem	mu	nastavil obličje. Tokrat	A
geslo zlatega reza. Pa se	mu	zatika že zjutraj.Prileti	A
molči tudi on. Dan se	mu	krotoviči v rokah.Pretok	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani