Pokopal misli visokoletéče, željá nespolnjenih sem bolečine, ko Črtomír ves up na zemlji sreče; dan jasni, dan oblačni v noči mine, srcé veselo, in bolnó, trpeče vpokój′le bodo groba globočine.
Uvod Valjhún, sin Kájtimára, boj krvavi že dolgo bije za kršansko vero, z Avreljam Droh se več mu v bran ne stavi; končano njino je in marsiktéro življenje, kri po Kranji, Koratani prelita napolnila bi jezéro. Gnijó po polji v bojih pokončani trum srčni vajvodi, in njih vojšaki, sam Črtomír se z majhnim tropam brani.