mu (1.301-1.400)

mladeneč gré, obup razjéda	mu	srce. Odšl� je léto	A
domačo vás, iz prsij vrè	mu	tóžen glás: ”Očeta	A
tr�p, ne bráni več	mu	stari p�p.--	A
strast izgine, mirno	mu	iz prsi vro. Mirno	A
ljubko hráni, dokler	mu	roka jo pusti osóde -	A
ga naročje. Srce joče	mu	brezupno, plašijo ga	A
jo pozdravi, solza	mu	na licu sveti. ”Srce	A
prebolesten ozre se	mu	v lice temno! Vsa ljubezen	A
pevcu pogled, ne cvete	mu	lice temno, strune	A
strune tožno se glase	mu,	žalujoče poje grlo	A
senca, glavo trudno	mu	razriva. Poln ljubezni	A
jasen pogled ni razgnal	mu	misli črne. Ko ga našel	A
tem človéka, razjasné	mu	srce in možgáne, da	A
svoje kléti. Žarno síje	mu	pohôtno líce, zadovoljnost	A
159 . / zadovoljnost	mu	v očéh kraljuje, ustni	A
kraljuje, ustni pa	mu	srebljeta nevtrudno;	A
kléti. vse teló se trese	mu	od strasti. Ko se	A
omáhne, in na prsi	mu	omáhne glava. A počási	A
plázijo se v trudne	mu	možgáne; in svetlejše	A
in svetlejše zažaré očí	mu,	in rudí mu líce še	A
zažaré očí mu, in rudí	mu	líce še temnejše. A	A
njega zlobno v lice vsi	mu	govorijo: ”Klanjamo	A
režíjo, zlóbno spet	mu	v líce govorijo: ”Klanjamo	A
ljudstvo, jasno kaže pot	mu	proti Bógu. Torej bratje	A
režíjo, zlóbno spet	mu	v líce govoríjo: ”Klanjamo	A
bo zvelíčan, če rojé	mu	samostojne mísli pogubljívo	A
po glavi, pa veselje	mu	napólni dušo, polni	A
napólni dušo, polni dušo	mu	ljubezen sílna do krasôte	A
samôte, ko le vínce	mu	življenje hrani - grešne	A
ženskah. privoščímo rujnega	mu	vínca, da bodrí ga v	A
doktor Mahnič, in vzkipí	mu	blagočutno srce, in	A
srce, in iz prsij vrè	mu	glas mogóčen: ”Vi hudobni	A
zobmí zaškriplje in oko	mu	gleda zmagovíto. A	A
hipnem strahu se okó zapré	mu,	da ne gleda téh postáv	A
Antona, pot oblíva čelo	mu	in lice, ko se trudi	A
stó in stó; osivéla	mu	je glava, posušílo	A
ród.“ In zvečer pojó	mu	slávo: ”Razsvetljeni	A
lepih dnêvih vzíde	mu	poslédnji dan. Tu	A
PODLISTKU modróst na obrázu	mu	síje, ponosen v očéh	A
síje, ponosen v očéh	mu	je žár. Okoli po krasni	A
vsak mísli, kot srce velí	mu,	svobódno naznánit glasnó	A
modróst na obrázu	mu	sije, ponósen v očéh	A
sije, ponósen v očéh	mu	je žár. Pristopi vsível	A
gospodár se ves bésen, očí	mu	kot ogenj žaré, plamtí	A
ogenj žaré, plamtí	mu	obràz plemeníti, iz	A
obràz plemeníti, iz ust	mu	beséde grmé: ”Nevreden	A
prestólu, in slavo	mu	póje ves zbor.-	A
lasjé snežéni v hladnem	mu	vetru vihrájo; na nebu	A
Teló je trudno, trudna	mu	je glava: leže na tlà	A
šumí nad glavo lipa	mu	sanjáva, srce mu žalostno	A
lipa mu sanjáva, srce	mu	žalostno bíje ... O	A
lasjé snežéni v hladnem	mu	vetru vihrájo; na nebu	A
užalílo, in okó se	mu	je zasolzilo; róma	A
stran 184 . / v željàh	mu	lice plamení. ”V Raveni	A
zadrhtí, od straha lice	mu	bledí. ”Ne greši	A
kakó, da zatrepeče	mu	teló? Kakó, da lice	A
teló? Kakó, da lice	mu	bledí, da mu zastaja	A
da lice mu bledí, da	mu	zastaja v žilah krí?	A
v svetu lepšem duša	mu	prebiva. V svojem srcu	A
pogubil. Drug je vzel	mu	duše sladko nado, vzel	A
mlado ... Pri pogrebu niso	mu	zvonili, ni duhovnik	A
sladki sreči tekla so	mu	leta, in odšel je v	A
trísto hlapcev, da	mu	varno je bogastvo silno	A
dene pred Havilo, dá	mu	kruha z gostoljubno roko	A
do večera. A napósled	mu	obljubi Dino in še	A
zlatníne, da pomore	mu	v ljubezni Ruben. In	A
Ruben. In obljubi Ruben	mu	prijazno, da več solnce	A
dvakrat ne zatone ko	mu	dal bo Jakob lepo Díno	A
Sihem. a obleka sveti se	mu	v srebru. Luna plava	A
šatorom in še vedno	mu	je srce težko ...	A
izgubim na večno.“ In očí	mu	solze porosijo, in	A
nima ravno malo: daj	mu	Dino, ako te je volja	A
na krvavo se teló	mu	vrže in izdihne v hipu	A
temni koči? Vroča solza	mu	na lice kane, krvavé	A
na lice kane, krvavé	mu	spet nekdanje rane.	A
vnela.“ Vroča solza	mu	na lice kane, krvavé	A
na lice kane, krvavé	mu	težke srčne rane. In	A
odpahne in v ljubeče	mu	roké omahne. ”Ljubček	A
dahne, hladna, mrtva	mu	v roké omahne. Nem	A
da up zató je vstal	mu	v srcu, da je - umrl	A
hóti, Allah, da se	mu	osvetim!“ Vzame Ali	A
...“ ”Ko devojko dá	mu	grešni starec pa izgine	A
tristo svetlih zlatov.“ Dá	mu	sultan tristo svetlih	A
zasíje, zabliščé se	mu	očí v svetosti. ”Čul	A
ga ni da odkríti bi	mu	mogel koliko srcé trpi	A
in ne upa v gorjé so	mu	sladke željé. Več	A
obledí, ugasne ógenj	mu	očí in srce mu še bolj	A
ógenj mu očí in srce	mu	še bolj zbolí ...	A
polje, v poljubih smrt	mu	dahnejo, in mlade cvetke	A
mrtvaško. In zasmíli se	mu	zemlja in z visocega	A
ne more. Skrivajo se	mu	boječe za trepalnic	A
jasno gleda in mrači se	mu	okó. Daleč, v zadnjih	A
nedolžnih, in iz rok se	mu	izvíje ... Mračen, bled	A
odkàr je dal slovó	mu	jad temán: jetníku	A
ječa, zakrít na večno	mu	je beli dan; - kaj	A
ga, poljubim bledi	mu	obraz ...“ In glavó	A
rahlo dotaknil se	mu	je srcá. In luč je	A
okrog vrata položila	mu	je roko, a tam v parku	A
trudno glavo, na čelu	mu	leží oblak, okó strmí	A
trudno glavo, na čelu	mu	leží oblak, okó strmí	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani