Iz srca bodem v srce jim govoril; o da bi mogel z upom se tešíti, da izmed vseh en sam se je spokoril.
XXI Ko tožil sem o žalostni usodi dežele naše, ki jo síni plenijo, najboljši síni, kakor sami menijo ‒ mí vemo, da je jih samopašnost vodi ‒ tešili so me znanci: » Miren bodi! Glej nado našo, mlado glej Slovenijo; bodočnost njena je, visoko ceni jo!