jelen (3.497)

Marija	Jelen	Brenčič: Vzdih cvetne dobrave / Spev tihe doline	A
ptički pisani. Kuharica lisica bo pečenke pekla,	jelen	bo pa natakal hladno vodico. [ Šentjurij ob	A
z repom naokoli. Nekdo grozi z rogovi kakor	jelen.	Odnaša srajce iz hudičevine.	A
sadna smojka v prazni šupi. In sem prirast, a	jelen	me okreše. Zadolbeni ukazi so v balado preliti	A
spet v nebo se vzpenjajo mostovi, me svinjski	jelen	obiskuje z dnovi. Me svinjski jelen obiskuje	A
z dnovi. . / . / stran 163 . / Me svinjski	jelen	obiskuje z dnovi kot rezbarija, tempeljsko srce	A
svitu nad Dobravo premikal veliki in strašni	jelen,	oče je pripovedoval o njem, hlapci na Dobravi	A
razbijajočimi srci zalezovali, a nikoli ujeli. Ta	jelen	je v novembru, v času vseh svetih in mrtvih	A
je bil pogumen, zagotovo se ni ganil, ko je	jelen	počasi prihajal iz gozda in proti njemu.Razkopaval	A
zmeraj stal ob obzidju svoje ovčje trdnjave.	Jelen	se je obrnil proti gozdu in napravil nekaj korakov	A
nepremičnost, pred katero se vse umakne. Toda	jelen	se je obrnil samo toliko, da je od tam lahko	A
najmanjše, in iskale izhod, ki ga ni bilo. Toda	jelen	se je ustavil nasproti koštrunu, samo on ga	A
njegove nepremičnosti in ga dvignilo v zrak.	Jelen	se je umaknil, koštrun je zahropel, v prsih	A
mu klecnile. Začel se je ritensko umikati, a	jelen	je že bil ob njem, še enkrat je sunil proti	A
težo in pogumom obraniti. Pred hlevom ga je	jelen	dohitel in ga oplazil po zadnjih nogah, da so	A
počasi nadaljeval pot, z dolgim bodalom za pasom,	jelen,	ki je bil nekoč koštrun, da bi našel koštruna	A
koštrun, da bi našel koštruna, ki je bil nekoč	jelen.	Windisch je pomislil, da bi bilo dobro imeti	A
ihteti. V tihem novembrskem jutru je stopil	jelen	iz gozda, zastal na gozdnem obronku in stopil	A
dogovorila, da bosta hodila vsako nedeljo; kot mlad	jelen	je duhal čisti gorski zrak, da so se mu polnile	A
žival, je rekel ded, kakšna lepa žival je bil ta	jelen.	Ded je od hude žalosti obstrelil Vidakovića.	A
žalostne oči, kakršne je imel tisti umirajoči	jelen.	Nikamor se ne vidi, je rekel ded, nobenega gozda	A
pogleda v gozd. Naenkrat pa odskoči in steče kakor	jelen	proti hiši. »Stoj!« zagrmi Križan in hiti na	A
in tanek kakor jelka in uren in gibčen kakor	jelen.	Po imenu je že poznal vse živali in vse ptice	A
polž je bila Helika! »V sanjah kvišku kakor	jelen	plane, hoče k svoji ‒ roke širi ‒ pada, mož	A
že po stopnicah gori Ivanke živa šiba božja.	Jelen,	pasoč se v mirnem zakotju, se tako vzravna,	A
Gašperja. Mali kralj Gašper je bil žejen kakor	jelen,	pil je kakor žolna, redil se kakor polh.Beli	A
ponosno stopil iz bukovja na plan velikanski	jelen	in mogočno rogovje se mu je dvigalo nad glavo	A
Loški škof ne bo nikdar kruha stradal in vsak	jelen	bo njegov v naših gozdih, naj je papež v Rimu	A
nad mojim srcem in po spovedi hrepenim kakor	jelen	po vodi.Nisem tak hudobnež, kakor se govori	A
dokler ni streljaj nad nama prilomastil po gošči	jelen,	orjak in velikan.Divjal je, kakor bi visel v	A
plačaj sto in dvajset tolarjev. Kdaj jih je	jelen	vreden?Ali plačati so jih morali, če niso hoteli	A
nisem spovedoval tega greha!« se nekdo hahlja. »	Jelen	ali srna, zajec, jazbec ali kdor mi že mezgá	A
lanskega poletja koliščarji vzdeli ime Ostrorogi	Jelen.	Poprej so mu bili rekli Plamenolasec.	A
grmovja pa je stopil na jaso visokorasli Ostrorogi	Jelen.	Kakor od brona so se odbili sončni žarki od njegovih	A
ki priteka v jezero izpod večernega sonca.	Jelen	si je drznil oporekati, da za tak otročji opravek	A
odraslih moških. Som ga je sršenasto pogledal in	Jelen	je popustil: »Grem.Za veliko bronasto sekiro	A
zagreble žerjavico v pepel. Bronaste sekire pa	Jelen	ni dobil. Jelen je spal s svojo odraščajočo	A
Bronaste sekire pa Jelen ni dobil.	Jelen	je spal s svojo odraščajočo sestro Sinjeoko	A
ki bo vsak čas godna za možitev. Ostrorogi	Jelen	je skril sulico, lok in tul v gost grm. Vrnil	A
naj gre gledat, če ni morda ostrorogi orjaški	jelen	že spet prebodel in umoril kakega svojega tekmeca	A
celo ne maral s sabo. Še pred svitom se je	Jelen	odpeljal z drevakom.Pristal je na koncu globoko	A
Pet jih je bilo. Orjaški ostrorogi	jelen	se je sukal med njimi.Bil je tako visok, da	A
pogledati čez njegova pleča, če bi stopil obenj.	Jelen	je hotel pravkar zaskočiti najmanjšo košuto	A
najmanjšo košuto, pa se mu je zmaknila. Ostrorogi	jelen	je zarukal iz polnih prsi.Noben tekmec se mu	A
Ni zaznal, kdaj se je sprevrgel veter.	Jelen	je pa ujel njega v nos.Daleč naprej, naravnost	A
jelenov vrat in za njo skoraj pol vrbovega ročaja.	Jelen	je jezno zamahnil z glavo.Sulica se je prelomila	A
vso močjo usekal s kamnito sekiro med roge.	Jelen	je pokleknil.Ostrorogi se je pa odgnal in odskočil	A
prasnil v veje za život debele smreke. Ranjeni	jelen	ni prišel za njim pod drevo.Obležal je po strani	A
Skoraj se bo umiril sam od sebe.	Jelen	je obležal nepremično.Počasi je splezal Ostrorogi	A
sin Skalne Zvezde ponosno naznanil: »Ostrorogi	jelen	v Tihi globeli je mrtev.Ubila ga je moja roka	A
Plamenolasec, ki mu odslej za naprej poreko Ostrorogi	Jelen,	si to znamenje težke zmage obesi nad vhod koče	A
dvakrat vseh prstov na obeh rokah. Ostrorogi	Jelen	se je obrnil na veji razglednega hrasta in pogledal	A
bi iskal zaveznikov proti Neokretnemu, se je	Jelen	pričel ozirati po koliščih v jezeru.Najširnejše	A
»Ne boš mi ukazoval, Karp! Nak!« Ostrorogi	Jelen	se je okretno prestopil v krošnji hrasta okrog	A
Prek plitvine je pravkar veslal v drevaku Karp.	Jelen	mu je zdaleč povedal, čeprav je vedel, da ga	A
skalah in plazovih oddaljenih gora. Ostrorogi	Jelen	se je pa počutil, kakor bi vanj nevidno prehajala	A
Jaz pritisnem tebe ob tla, ne ti mene!«	Jelen	se je pomaknil nazaj k deblu.Spustil se je z	A
dokaj suhega lesa, da bo čimveč žerjavice.	Jelen	je pa trebil z nožičem iz kresilnika postrvi	A
ki je visel obešen na leseno kljuko, se je	Jelen	napil že precej postane studenčnice.Začutil	A
razmišljal, če se mu ni samo sanjalo. Ostrorogi	Jelen	je vstal šele pod noč.Pojedel je še dvoje velikih	A
potegnil drog iz vode in sedel na rilec drevaka.	Jelen	ni čakal dolgo, ko so tik okrog njega spet zaregljale	A
oblake je pričela rožnato barvati jutranja zarja.	Jelen	se je že hotel najesti, da kasneje v prvem svitu	A
prevrnil. Komaj, komaj in z vso močjo mu je	Jelen	ujel ravnovesje, tako silno je zamahnil som	A
Počasi je drsel drevak proti krvavi lisi.	Jelen	je zagledal soma.Vedel je, da ne tiči tam, kjer	A
in zajel precej vode. Dovolj je imel opraviti	Jelen,	da se mu ni prevrnil.Skoraj bi bil zgubil krepelo	A
Ostrorogega sulice. »Zadel sem,« se je razveselil	Jelen.	»Samo še ne dovolj.	A
njega je bila na široko vsa krvava. Ostrorogi	Jelen	je šele sedaj precenil ogromnost ugnanega soma	A
pa ‒ trebuha bi mu dva moška ne mogla obseči.	Jelen	je že hotel zarjuti zmagoslavni rik, pa se je	A
po plitvini okrog soma. . / . / stran 29 . /	Jelen	je bil spet lačen.Čeprav ni imel ničesar več	A
zbudil. Utrujen in neprespan je Ostrorogi	Jelen	trdo zaspal. Čez dolgo časa ga je pa predramila	A
Sonce se je nagibalo že k zatonu, ko se je	Jelen	zbudil. Prvi hip se ni zavedel, kje je.	A
In naravnost proti njemu plava.	Jelen	se je prihuljil v drevak.Nagnil je glavo po	A
Sam sem.«	Jelen	je vstal in drevak se je narahlo zazibal. »Saaam	A
val blata jo je obdal. »Seveda je,« je branil	Jelen	svoj plen. Deklica je pa ponagajala: »Kakor	A
Vsem bi ne bil kos.« »Sam vem,« se je smejal	Jelen.	»No, in?« je visoko dvignila trepalnice.	A
In ti, kdo si?« »Ostrorogi	Jelen,	sin Brkatega Soma in že mrtve Skalne Zvezde	A
Seveda si,« si je pogladil brke in kratko brado	Jelen.	»Imela si me za nespametnega in mislila, da	A
v resnici dobro zdi. Samozavestno je stal	Jelen	v drevaku.Najrajši bi planil res v vodo in pograbil	A
govoriti o meni in o vašem prvorojencu.« »Kaj!«	Jelen	je zrasel: »Neokretnemu Karpu da si namenjena	A
In če ga ubijem.« Čimdalje bolj je bil všeč	Jelen	Roži.Ni vedela, s čim bi se mu prikupila.	A
Roža je zaplavala proti cvetočim lokvanjem.	Jelen	je pa spet sedel.Dolgo se je boril sam s sabo	A
Roža je obmolknila. »No kaj?« je bil nestrpen	Jelen.	»Vsak dan pridobivaš na ugledu.	A
tako orjaškega soma, kakor si ga ti?« »Roža!« »	Jelen!	« Pod noč je pomagala Jezerna Roža Ostrorogemu	A
dospel v domačo vodo. Luna še ni izšla, ko je	Jelen	izmučen od težke peze, ki jo je vlačil za drevakom	A
bo Karp zavidljiv. Čudila se je pa, da je bil	Jelen	tako redkobeseden. Ves zamišljen se je lotil	A
nagnilo čez poldan. Znojen je priplul Ostrorogi	Jelen	v svojem drevaku do konca daleč med hribe zajedene	A
jelke in vseh vrst drevje je raslo ob bregovih.	Jelen	je premenjal daljši drog s krajšim in celo sam	A
spodaj zavoljo vlage stati, zgoraj je pa ležal.	Jelen	je zašel v precejšen strmec.Z drogom ni mogel	A
Da dožene, kakšna živad prihaja do jezerc, je	Jelen	pričel veslati blizu brega naokrog.Po sveže	A
obeljeno krepelo. »Bobri,« se je razveselil	Jelen.	Prav za temi je stikal.	A
pred Ostrorogim se je spet začel svetliti.	Jelen	je stopil hitreje in skoraj zagledal na široko	A
in zagoščen z ločjem in trstjem in blatom.	Jelen	je vedel, da si z njimi bobri uravnavajo višino	A
dvigala nad vodno gladino. Po kopicah v vodi je	Jelen	sodil, da je naletel na precej veliko naselbino	A
sončili na vodnem gradišču, so storili prav isto.	Jelen	jih ni več videl.Starka je splavala pod vodo	A
Takoj si ga zase zaznamuje.	Jelen	je potegnil izza pasa bodalo in vrezal v podrti	A
Zapodi mu puščico med rebra.	Jelen	je sedel na deblo sveže izpodglodane breze.	A
pljusnila iz vode in veter je zašumel v vejah.	Jelen	je gledal pred sabo novo kolišče.Ob pričetku	A
« . / . / stran 40 . / Mladca, visokorasli	Jelen	in širokopleči Sulec sta si pomahala v pozdrav	A
ga nihče ni mogel dohiteti, tudi Ostrorogi	Jelen	ne.Zato so mu vzdeli ime Urni Sulec.	A
pravkar ti prehitel.« »Res sem te,« je prikimal	Jelen.	»Prav,« se je potajil Sulec.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani