jelen (501-600)

odločevati in ukazovati, navdihne tudi pravo misel.	Jelen	se je še ozrl na kopate Grintavce, preletel	A
Prav. Ves pomirjen se je Ostrorogi	Jelen	vrnil z razglednega bresta nazaj na svoje kolišče	A
Otrok je nekaj trmoglavil.	Jelen	ga je hotel pomiriti, pa ga je mali uprasnil	A
soncu v obraz. Ob prvem svitu je bil Ostrorogi	Jelen	že v krošnji razglednega bresta na vrhu Rožnega	A
Pa znova pritoči!«	Jelen	je vrnil vrč mladenki in odšel na breg k svojemu	A
hkrati pa zamišljenim obrazom je Ostrorogi	Jelen	pristal pod svojim koliščem.Na pristajnem mostu	A
zdelo, ker je ravno njega odbral oče Ostrorogi	Jelen,	da gre z njim na večdnevni spomladanski pregled	A
je prihajal s samozavestnim korakom Ostrorogi	Jelen.	Z njim, na vsako stran ena, sta šli njegova sestra	A
»Ho, hoo, hooo!« Rod, ki mu je bil	Jelen	ukazal, naj se do zadnje glave zbere na mostišču	A
odrinili trije . / . / stran 62 . / drevaki. Tudi	Jelen	je prijel za veslo.Njegovemu obrazu nasproti	A
Sinjeoka je pravkar premišljevala, če bo tudi	Jelen	zabredel v vodo, da prerineta z Lisjakom drevak	A
Kodrolaska je bila kaj vneta za veliko podvzetje.	Jelen	pa ni bil nič kaj voljan deliti svoje oblasti	A
Sinjeoka je ta trenutek vedela, da si Ostrorogi	Jelen	res želi zagospodariti vsem jezerjanom. Iz razgovora	A
gornjega čez led in se niti zbudila nisem?«	Jelen	je razširil nosnici in glasno prhnil.Kar razvnel	A
Če se ji posreči ‒. Naj mar	Jelen	lastnega sina ubije, da reši moč rodu?Ne, ne	A
Drevak je spet trčil ob skalo.	Jelen	in Lisjak sta urno zmetala pripeljano gorivo	A
starejših. »Potem pa kar koj odidi,« je ukazal	Jelen	in prepeljal sina na breg.Oborožen, kakor se	A
Sam bi legel kar na trdo. Koj ko se je	Jelen	vrnil na skalo, je bral v Sinjeokinih očeh,	A
. / stran 69 . / »No vidiš,« je nadaljeval	Jelen.	»Tisto jamo sem očistil prav do gole skale, jo	A
čimdalje mogočnejši rod. In če bo prav ‒.«	Jelen	je utihnil.Vsega pa Kodrolaski le ni treba vedeti	A
Zaenkrat, se mi zdi, mi nič slabega ne grozi.«	Jelen	je po tihem obdolžil Kodrolasko, ženo ponosnega	A
bila zamudila, da si odveslala kam drugam.«	Jelen	je vstal.Zavrtel je, kar mu je roka dala, vžigajočo	A
da se ti še v tvoj rod ne zaje.« »Kaaaj!«	Jelen	se je zravnal in na široko zamahnil z obema	A
»Saj že poskuša.« . / . / stran 72 . /	Jelen	je srepo pogledal sestro, kakor bi jo hotel	A
kakor pa kakšen smrdljiv dihur.« Ostrorogi	Jelen	je vrgel na ogenj polno naročje dračja. Na skali	A
mogočen ruk, klic Udarnega Jalana. Ostrorogi	Jelen	je prav iz dna prsi odrukal. Da Jelen vsaj nekoliko	A
Ostrorogi Jelen je prav iz dna prsi odrukal. Da	Jelen	vsaj nekoliko pokaže, kako vesel je Sinjeokinega	A
Risi se gonijo in tepo za samice,« je povedal	Jelen	sinu, ki doslej res še ni preživel nobene spomladanske	A
otrok bi kar verjel, da vidi pred sabo palčka.	Jelen	in Lisjak sta pridrževala sapo, da bi glodača	A
skoraj zmenil ni. »Pazi!« je znova opozoril	Jelen	Lisjaka. Po jarku navzgor je priveslal s krepkimi	A
sva za nocoj videla, kar sva,« je spregovoril	Jelen.	»Bobri se ne bodo več brezskrbno razživeli.	A
Lisjak. »Ti pa jaz povem,« je zadovoljno položil	Jelen	roko na ramo mladca.»Če bi jaz in vsi moji otroci	A
kasneje, ko luna zaide, še kakšno rečeva.«	Jelen	je pobral mrtvega bobra.Dva težka kamna, enega	A
roko Lisjaku, naj se ne gane. Za goščavo se	Jelen	ni menil.Potok je pa natačno pregledoval.	A
plavalo spodaj v vodi?« se je obrnil in vprašal	Jelen.	»Ne, bober ni bil.	A
knjigah pod latinskim imenom mustela lutreola. ‒	Jelen	je pričel hoditi tiho kakor maček.Niti vejica	A
Skozi goščavo sta rinila.	Jelen	tudi spodnjega bobrišča ni maral motiti. V jarek	A
rdeče pikaste postrvi. Presukani je pekel ribe,	Jelen	si je pa domislil, da mora še govoriti z Lisjakom	A
Ko se nikamor ne ganeš.«	Jelen	je z glavo zamahnil navzgor. »S kom pa naj se	A
»Pazi, da Košata Jelka tebe ne premami!«	Jelen	je s prstom požugal sinu. »S čim?«	A
pristavil: »Vsaj za sedaj naj te nikar ne skrbi.«	Jelen	je vzrojil: »Nič za sedaj.Za vedno.	A
Katera pa je tista druga?« je brž hotel vedeti	Jelen.	»Za sedaj je bolj prav, da ne povem njenega	A
če jo bo dobil ali ne. Mar ni on Ostrorogi	Jelen.	Da mladca opogumi, mu je povedal svojo misel	A
»Pa vendar ‒.« »Nič vendar,«	Jelen	je s pestjo udaril ob koleno. »Sedaj jejva.	A
gledajo na to, iz kakšnega rodu je samica?«	Jelen	je Lisjaka začudeno pogledal: »Ne vem.Pa kaj	A
pripravljal na pohod, kakor da se namerava izseliti.	Jelen	je vse priprave nadzoroval in določal, kdo pojde	A
Zorna Kalina ‒? Ostrorogi	Jelen	se je spomnil, koliko so prva leta trpeli on	A
in močno in visoko, da je ne preskoči noben	jelen	in ne podere tudi najmočnejši in najbolj razdivjani	A
motila. Raz mostišče jo je opazoval Ostrorogi	Jelen.	Spodaj na vodi pa je stal v drevaku Presukani	A
koče je stopil na mostišče gospodar, Ostrorogi	Jelen.	Koj za njim še Jezerna Roža.	A
precenjeval udarno moč svojega rodu, je Ostrorogi	Jelen	še malo postal na pristajnem brunu.Zadovoljno	A
pomagala vleči tudi Zorna Kalina, čeprav ji je	Jelen	rekel, da lahko ostane kar v njem.Ni marala	A
ni bil otovorjen. In pa, seveda, Ostrorogi	Jelen	tudi ne.On je hodil zadnji.	A
misel, koliko otrok bi utegnila imeti Kalina.	Jelen	se je bil tako zamislil, da se ni kar nič oziral	A
je Ostrorogi že pred leti dal ime Prehodi. Pa	Jelen	v te kraje ni hodil rad lovit.Je bilo preveč	A
mladenko tembolj mislil Presukani Lisjak. Brž ko je	Jelen	zginil v goščavi onstran potoka, se je približal	A
Lisjakovih besed, ko je prišel iz gošče Ostrorogi	Jelen.	Mrko je gledal in molče sedel k ognju.	A
kozlovino, korenino hrena in ploščo podpepelnjaka.	Jelen	je pričel jesti in ni zinil besedice.Zorni pa	A
večerje v šotor. Koj za njo je vstopil tudi	Jelen.	Ob svitu ograja si je natočil spet poln rog	A
vzemi in odidi spat k ženskam. Povem ti pa, ‒«	Jelen	se je zravnal in dvignil pest, »da te neizprosno	A
se je dvigalo proti svojemu vrhu. Ostrorogi	Jelen	je pregledoval, če je plot ob straneh spodnjega	A
Mladci so se ročno lotili dela.	Jelen	sam pa je odšel na drugo stran vhoda, da še	A
Dovolj trden je.« Ostrorogi	Jelen	se je ozrl naokrog.Ograda sama je bila kar dograjena	A
jezerjanov in izmed sosednjih rodov tudi nihče ne, je	Jelen	zdaleč gledal svoje mladce in hlapce, kako jim	A
vendar lahko ukroti k svojimi mladci in možmi.	Jelen	je zamežal.Njegove misli pa so gledale v prihodnje	A
bojevnikov, pa tudi nekaj njegovih mož in mladcev.	Jelen	jih je komaj utegnil pogledati. Pred seboj je	A
otroka se je pa v resnici nasmehnil. »Gospodar!«	Jelen	se je zdrznil, se hitro obrnil in pogledal,	A
s sinčkom v naročju. . / . / stran 111 . /	Jelen	se je odžejal.Kalina bi se prav nič ne začudila	A
obljubil zmagovito moč in rastočo blaginjo.	Jelen	je obrnil glavo po strani in pogledal za Kalino	A
Zorna je pa odhitela v Ostrorogov šotor po meh.	Jelen	in Lisjak sta ostala sama.In je oče s stisnjenim	A
Kaj ni brhko dekle?« se je opogumil Presukani.	Jelen	je že hotel priznati: »Seveda, da je.«Pa se	A
eusmiljeno napodim v močvirje, če se spozabiš z njo.«	Jelen	je trdo topotnil z nogo ob tla. Lisjak je pa	A
S seboj je vzel tudi svojo sekiro.	Jelen	je vedel, da se mladec ne bo več vrnil k prejšnjemu	A
Potem pa še tako vreme. Ostrorogi	Jelen	je pa priganjal k delu kakor ves čas ne, odkar	A
štiri zavračne plotove, je poklical Ostrorogi	Jelen	k sebi svoje že oženjene sinove, Vztrajnega	A
Lisjak se je pa nekaj obotavljal.	Jelen	je to bolj slutil, kakor pa opazil.Pograbila	A
Vse šotorišče je dvignilo glave. Saj	Jelen	niti hlapcev ni imel navade tako nahruliti.	A
oglasil: »Že grem.« Dolgo so hodili Ostrorogi	Jelen	in njegovi odrasli sinovi, preden so obšli vso	A
Presukani Lisjak ni ves čas zinil niti besedice.	Jelen	in sinovi so obstali kraj potoka sredi zgornjega	A
Ne, umakniti se nista mogla več. Ostrorogi	Jelen	je vstal, za njim pa še vsi štirje sinovi.	A
prestrašil, da je bevsknil kakor mlado ščene. Hov!	Jelen	je namrščil košate obrvi in pritajeno mirno	A
Ostrorogega za laket in krotko spregovoril: »Oče!«	Jelen	je Lisjaka pogledal, kakor bi ga hotel z očmi	A
Brž je poprijel besedo: »Ostrorogi	Jelen!	Presukani ima prav.Megla je zvodila naju z Irtom	A
megle in se vsakdo lahko razgleda,« je oporekal	Jelen.	»Prav zato sem pa prišel dol,« se je izvijal	A
Če je tako, sem pa napak sodil,« je pristal	Jelen.	»Tako je in prav nič drugače,« je potrdil Urni	A
hribe,« se je znova dal prevariti Ostrorogi	Jelen.	»Saj res,« je brez obotavljanja pristal Urni	A
po Črnem potoku navzdol. Med vhodom se je pa	Jelen	ustavil in razložil: »Vidiš, Sulec!Ogrado zabiti	A
Sta bila res lačna. Hlapcem pa je	Jelen	ukazal: »Razmečite ugasle ognje in zabrišite	A
zresnil. Potihem je moral priznati, da Ostrorogi	Jelen	le dokaj več ve kakor pa njegov oče. Nebo se	A
priveslal Piščalar nazaj na kolišče. Ko je Ostrorogi	Jelen	zagledal okrvavljenega belega laboda v njegovih	A
sonce je gorko sijalo. Poglavar pa, Ostrorogi	Jelen,	se kar nič ni hotel zmeniti, da bi zaukazal	A
Le kaj se obotavlja? Gospodar, Ostrorogi	Jelen,	se ni mogel odločiti.Vedel je, da se mora še	A
Meni se pa otroci več ne rode.«	Jelen	je spet potopil veslo v vodo. »Hm!	A
»Ne več. Eno,« je bil	Jelen	kratke besede. »Prav,« je pritrdila gospodinja	A
obsežno kolišče, sta se z Jezerno domenila, da si	Jelen	za četrto ženo res vzame Zorno Kalino.Zavoljo	A
Sonce je pravkar zahajalo, ko sta Ostrorogi	Jelen	in Jezerna stopala po pristajnem mostu navzgor	A
kaj ukaže gospodar. . / . / stran 129 . /	Jelen	se je samozavestno ozrl naokrog.Hrumeči rod	A
starejši ljudje. Zadnji je prišel Ostrorogi	Jelen.	Vsi so se mu razmaknili.	A
rod. »Piščalar, k meni!« je glasno zaklical	Jelen.	Nekako plašno je prihitel mladec.	A
vrsti. »Mladenke v krog zberita!« je ukazal	Jelen.	»Mladenke v krog!« sta ponovili Srna in Veverka	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani