jelen (201-300)

globoko v vodo potopljenega drevaka Ostrorogega.	Jelen	je vozil počasi in previdno.Kodrolaska ga je	A
imela časa za razmišljanje. O, jima že pokaže,	Jelen,	Ščuki in Karpu.Kdo se pa more meriti z Ostrorogim	A
ravnali z njo. . / . / stran 106 . / Kadar pa	Jelen	spet za dalj časa odide z doma, ga pa že naprej	A
sijalo skozi drevje. Za njo je pa Ostrorogi	Jelen	vozil plen, kakršnega ona še ne pomni.Ne, Sinjeoka	A
»Razdeli, da ne boš sama lačna,« je mislil	Jelen	tudi na sestro. »Ne, kar jej,« je odklonila	A
»Na, lesnike, če maraš.«	Jelen	je postavil v Sinjeokin drevak polno košaro	A
pa je bilo te dni doma?« je čez čas vprašal	Jelen	in vrgel ribjo hrbtno kost Bevsku. »I, po navadi	A
Ščuko že to dovolj bolelo. »Prav,« je rekel	Jelen.	Vstal je, pljunil v roke in z drogom pognal težko	A
Kdo si pa upa. Le Ostrorogi	Jelen	je namrščil čelo, se nagnil naprej in se pripravil	A
njim. Moški so se zgrozili: »Hooov!« Ostrorogi	Jelen	je pa planil, zgrabil Karpa za zapestje, ga	A
Tam se mu je zdelo še najbolj varno.	Jelen	se je obrnil, da odide nazaj k možem, ki so	A
mladec iz sebe eno samo besedo: »Ostrorogi ‒!«	Jelen	je prijel Pegavca za roko: »Seveda.Saj res.	A
nad katerim bi se rad Neokretni znesel, je	Jelen	Karpa še bolj razdražil. Kar pihal je od jeze	A
Uganil si,« mu je nagajivo smeje se odvrnil	Jelen.	»Pa z eno samo roko sem ga.	A
No, če bi rad vedel, ti pa povem.«	Jelen	je govoril bolj zato, da bi drugi slišali, kakor	A
Škoda bi bilo.« »Ah!« je	Jelen	potresel z glavo.»Ga že kam odpeljem in ga za	A
vdan in zvest pes dregnil v stegno Pegavec.	Jelen	se je ozrl.Mladec ga je proseče gledal.	A
njegove oči obljubljale vdanost do same smrti.	Jelen	je koj razumel, česa ga Pegavec milo prosi.	A
Pegavcu nihče drugi ukazovati kakor samo Ostrorogi	Jelen.	In za njegovo življenje vsak odgovarja njemu	A
in devala medne v košaro poleg sebe. Je bil	Jelen	tako ukazal.Ostrorogi in mladi Ris sta bila	A
mednih lesnik, pa ni mogla uganiti. Ostrorogi	Jelen	se je odpremljal za na pot.Izbral si je najlepše	A
»Že,« je veselo odgovoril mladec.	Jelen	je stopil nazaj v kočo.Prijel je za roč košaro	A
Jezerni se greš kazat.«	Jelen	je bil presenečen.Prav malo je pomolčal, preden	A
drevaku in čakal ukazov svojega gospodarja.	Jelen	mu je samo z zamahom roke velel, naj stopi iz	A
spodnje bruno na poševnem pristajnem mostu. Ko je	Jelen	sedel in prijel za veslo, je z vso mlado močjo	A
bi bil naš gospodar, ne pa tisti Neokretni.	Jelen	bi nas znal voditi, oni drugi je pa kvečjemu	A
delal naklepe, kako se znosi nad njim. Če je pa	Jelen	odveslal, je pa Karp ostal doma, da bi se na	A
Karp je proti njima nič. Za zvečer, saj prej se	Jelen	in Ris itak ne bosta vrnila, pripravi obilno	A
lesketalo v jasnem soncu. Za ribe in ptiče se	Jelen	tokrat ni menil, kakor da naj ima tudi živad	A
ograji zgoraj na mostišču gledat, kdo prihaja.	Jelen	je po ukrivljenih nogah koj prepoznal Urnega	A
In že je odrinila drevak in odveslala.	Jelen	bi se najrajši obrnil in pohitel za njo.Pa ni	A
Na kaj si postal tako pozoren?« je ogovoril	Jelen	Sulca. »Zdi se mi, da spet vesla Karp k nam	A
ponudbo. Ko bi ne šlo ravno za Jezerno ‒.«	Jelen	je zapazil na Sulčevem obrazu precej čuden smeh	A
smehljal in je naskrivaj pomežiknil Urnemu, česar	Jelen	ni prezrl: »Zanko mi nastavljata, lakomnika	A
je spet spregovoril Tršati. »Sem,« je bil	Jelen	kratke besede. »Zate so kar preveliki.«	A
Namesto Sulca je ogovoril priveslalca Ostrorogi	Jelen:	»Kaj pa ti tu delaš, Ris?« »Tebe iščem,« se	A
Pegavec. »Je v kolišču kaj narobe?« je hlastnil	Jelen.	»Ne, ni.	A
mostom. »Kaj bi utegnilo biti?« je pomislil	Jelen	in stekel navzdol k vodi. Ris je šepetaje in	A
kam gre, se je Ostrorogi namenoma izognil.	Jelen	in Ris sta zginila okrog Ostrega rta, ki je	A
že pokaže Karp, če vas zaloti,« je posvaril	Jelen	mladce. »Hm!«	A
se utegnil kasneje širokoustiti, da je moral	Jelen	nedorasle mlad ce klicati proti njemu na pomoč	A
»Le glejte!«	Jelen	je odveslal.Navihanec je pa moral kar priznati	A
in začela bolj natačno gledati: »I, pa saj ni	Jelen.	« Roža se je ugriznila v spodnjo ustnico.	A
drevaka. Gnala sta ju na vso sapo Ostrorogi	Jelen	in za njim Pegasti Ris. Jelen je takoj sprevidel	A
sapo Ostrorogi Jelen in za njim Pegasti Ris.	Jelen	je takoj sprevidel, da hoče Neokretni ugrabiti	A
je zaveslal, da se umakne nevarni bližini.	Jelen	se je zapodil za njim, da bi jih Karpu še nekaj	A
bila vsak spet v svojem drevaku. Kakor se	jelen,	ki ob ruku napodi svojega tekmeca, kaj hitro	A
bilo več videti. Je že zavil okrog Plešivce.	Jelen	je zaveslal tik Jezerne: »Na, jej!« je ponudil	A
Kakor bi jih bila cela čreda pobesnela.	Jelen	je pograbil orožje in planil pokonci: »Kaj je	A
tako dobre.« »No prav,« je bil vesel pohvale	Jelen.	»Samo nič se nikar ne pusti,« je odkimavala	A
kako znaš pametno misliti,« je pohvalil Rožo	Jelen.	Ostrorogi Jelen in Jezerna sta počasi veslala	A
misliti,« je pohvalil Rožo Jelen. Ostrorogi	Jelen	in Jezerna sta počasi veslala med otoki. Obema	A
nihče bolj oziral po vremenu kakor Ostrorogi	Jelen.	Navsezgodaj je že vsako jutro stal zunaj na mostišču	A
Drugi so bili nejevoljni na pusto vreme.	Jelen	je bil pa vesel.Želel si je dežja, dolgotrajnega	A
Bo, bo dež.	Jelen	se je pričel odpremljati.Z Risom sta znosila	A
šotor, pasti in nekaj jedi. Na vse je mislil	Jelen	in ničesar ni pozabil. Tam zunaj pride vsaka	A
kaj ji je? Najbrž jo vreme daje, je pomislil	Jelen.	Reči pa ni maral nič.	A
se v kočo. »So ribe že pečene?« je vprašal	Jelen	Sinjeoko. Kodrolaska ni odgovorila.S proč obrnjenim	A
sestri za doma, dokler se ne vrne. In je rekel	Jelen:	»Z mesom si za nekaj dni preskrbljena.Kakšno	A
»Odgovori, če te vprašam!«	Jelen	je nejevoljno zavpil nad kujajočo se sestro	A
Počemu se potlej cmeriš?«	Jelen	je vzrojil. »Me, me, me, me,« ni mogla brž povedati	A
Karp me je pa hotel tepsti.« »Kaj!« je zrasel	Jelen	in planil pokonci.»Da ga nisem prebodel, smrdljivca	A
Doma ne ostanem.« »Pa se opravi!« je pristal	Jelen.	Kodrolaska je poskočila in se smejala.Najprej	A
pokril kozlovino. Preden so odšli iz koče, je	Jelen	poslal po Navihanca. Naglo, kakor bi bil že	A
ničesar zmanjkalo, je obljubil Navihanec. Naj se	Jelen	kar zanese.Če ne bo zmogel sam, mu pomorejo	A
Karpom, kakor je morala konec poletja, ko je	Jelen	znašal les za kolišče.Pod Golo goro, kamor si	A
videla svoj živ dan ne. . / . / stran 140 . /	Jelen	in Ris sta zaveslala v ustje Dolgega potoka	A
zastalo veslo. »Poprimi, poprimi!« je opomnil	Jelen	mladca in zakrmaril drevak v strugo pritekajočega	A
Prispeli so v močnejši tok. »V vodo!« je ukazal	Jelen.	Ostrorogi in Ris sta odvrgla kožuhe, zabredla	A
Sinjeoka je tudi hotela pomagati. Pa	Jelen	sestre ni pustil v vodo.Zakaj bi se po nepotrebnem	A
Kodrolaska je sproti izmetavala dežnico iz njega.	Jelen	in Ris sta morala še nekajkrat v vodo.Ni šlo	A
Beračil je za grižljaje, dokler mu ni vrgel	Jelen	dokajšnje kosti.Zanesel jo je v kot šotora in	A
oglasili volkovi in tretje jim je odgovoril	Jelen.	Nekako pošastno je bilo slišati tuleče in hropeče	A
»Stopita sem in poglejta.«	Jelen	je kazal s stegnjeno roko proti Goli gori.	A
»Prav tisti.«	Jelen	je vzel z ognja na pol dogorelo poleno in ga	A
njim podirali in razkosavali les. Ostrorogi	Jelen	se je zgodaj zbudil.Dež je še vedno štropotal	A
Oba je bila zdelala včerajšnja pot.	Jelen	ni mogel več zaspati, čeprav je bil tudi sam	A
mi duh umrle matere prišepne pravo besedo.«	Jelen	je na pol glasno spregovoril sam s sabo. Pred	A
prikazal izza okljuka drevak Ostrorogega. Ris in	Jelen	sta ga krmarila.Med njima v sredi pa je stal	A
in tujec sta poskočila na skalo. Risa je pa	Jelen	poslal po drva za kurjavo, katere je že zmanjkovalo	A
»Kakor so pač ljudje.«	Jelen	je pomislil na Karpa in Soma.Ta dva bi mu za	A
ti najin gost,« je z roko povabil bratranca	Jelen.	»Prav!«	A
Udarnega Jalana. Da jalan pomeni prav sto kakor	jelen,	je spoznala iz govorice Udarnega.Pod Snežnimi	A
posreči. Ko bi imel tropo mladcev, kakor ti ‒!«	Jelen	ni mogel izreči svoje misli do konca.Mu je Udarni	A
kaj mogla opraviti z njim. Sta bila pa zato	Jelen	in Jalan bolj oborožena.Lahko bi se srečala	A
več vedela, da hodi tudi Ostrorogi za njima.	Jelen	se je pa zatopil v svoje misli.Zavoljo Jezerne	A
Saj bi pravzaprav samo menjali.	Jelen	je postal zamišljen.Kar bolelo ga je, kadar	A
Od stropa je tu pa tam padla debela kaplja.	Jelen	je bil pečen.Dva mladca sta ga na ražnju prinesla	A
»Ne vem, če bo prav,« je počasi odgovoril	Jelen.	»Somu in Karpu in morebiti še komu drugemu ne	A
želeli skorajšnjega svidenja. Pod noč sta se	Jelen	in Ris odpeljala v drevaku nastavljat nad jez	A
polne, razen ene. V njeni bližini je videl	Jelen	plavati belega bobra.»Tok le ve, da mora sam	A
in se ne sme ujeti,« je pomislil Ostrorogi.	Jelen	in Ris sta pripeljala na skalo za vse prste	A
izza kraja na sredo toka. Kljub temu je bil	Jelen	nasajene volje.Pegavca, ki se ni bil nekaj prav	A
les k odtoku jezerca. Proti Stranski dolini	Jelen	kar pogledati ni smel.Kadar pa je, se je vselej	A
je plaval tudi odlomljeni cepin Ostrorogega.	Jelen	ga je opazil, pa ga ni maral ujeti.Ga že jutri	A
prav gotovo mraz najmanj občutila Ostrorogi	Jelen	in Ris. Jima je bilo vse dni večkrat vroče	A
plitvino, v kateri se je bil odločil Ostrorogi	Jelen	zabiti novo kolišče.Bruna, nekako za stegno	A
dnevom od jutra do večera obdelovati okroglice.	Jelen	z bronasto, Ris pa s kamnito sekiro. Ostrorogi	A
leskovih palic. Ris je začudeno gledal, kako da	Jelen	tako po nepotrebnem trati čas.Pa se je hitro	A
spreumel. Po zglajeni ilovnati ploskvi je	Jelen	pričel meriti in črtati, in če mu ni bilo kaj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani