jelen (301-400)

Pa je vedel, da se ne. Mu je tudi	Jelen	že razložil, da postavljata v malem veliko novo	A
okroglih goli so dan za dnevom naraščali.	Jelen	je za vsako bruno vedel, kam ga zabije, kam	A
prespanosti zdehal in molčal. Drugo jutro tudi	Jelen	ni mogel več zdržati doma. Sonce je obsijalo	A
vesel in da pojde tudi on z njim. Kam, je pa	Jelen	pozabil povedati.Pegavec ga pa ni vprašal.	A
Vzela sta s sabo precej hrane. Tudi vnetilo je	Jelen	zavil v kožuh.Za vse primere, je mislil.	A
pa brata po strani pogledala. In je ukazal	Jelen	Pegavcu nesti v drevak še vse bobrove pasti	A
spet pustiti samo doma. »Neee,« je zategnil	Jelen,	»Bevsk ostane pri tebi.« »Sama gresta pa pod	A
»Kaj bi tam v takem vremenu?«	Jelen	si je popravil brke, da je z roko zakril usta	A
greva v Dolgo, pač pa samo v Stransko dolino.«	Jelen	se je glasno zasmejal Kodrolaski. Ta mu je pa	A
sedaj na eno, sedaj na drugo stran. Čeprav sta	Jelen	in Pegavec kazala soncu hrbet, jima je pričela	A
premehak, pa celo po kolenih gazijo naprej.	Jelen	je zaveslal k bregu in mladcu pokazal sledove	A
je besede. Iz njegovega pegastega obraza je	Jelen	spoznal, da utegne iz ukaželjnega mladca postati	A
znamenje, da se tu prične Ostrorogega lovišče.	Jelen	in Ris sta kar nekako svobodneje zadihala.Bila	A
vodila prasce v hrastovo goščavo na želod.	Jelen	je pogledal še natančneje. Na sled svinje, ki	A
se jim ni dobro godilo. V jezeru sta Ris in	Jelen	preplašila ptiče.Nekaj se jih je naglo potopilo	A
velikih in majhnih. . / . / stran 174 . /	Jelen	ni utegnil natančneje si jih ogledovati. V razlivu	A
Kaj bi vendar moglo biti?	Jelen	si je zaslonil oči in se začel razgledovati	A
In drevak na jez!« Oba hkrati, Pegavec in	Jelen,	sta tiho zdrknila v mrzlo vodo.Ris se je povzpel	A
stran 175 . / mi po ravni strugi navzgor.	Jelen	je zagledal tuj drevak. V njem so pa stale kobaljast	A
bila že vštric. Preden se je Urni zavedel, je	Jelen	že preštel ubite bobre v Sulčevem drevaku.Za	A
Ostrorogega. Nič bi se ne bil čudil, če bi	Jelen	dvignil veslo in udaril Urnega po glavi, da	A
Jezerna.« »Tega nisem rekel,« je zamahnil z glavo	Jelen.	»Kaj pa potem govoriš,« je že bolj mirno odvrnil	A
Sulcu se je zataknila beseda.	Jelen	ga je pa še bolj privil: »Če ti je pa bolj prav	A
Za Jezerno, kaj ne?«	Jelen	je bil že kar prijazen s Sulcem. Urnega je pa	A
široko vrsto močnih zob. »Če mi je ne daste ‒?«	Jelen	je pomislil.Pa je visoko dvignil glavo in strmo	A
Pa se ne bo. Nak!	Jelen	in Ris sta naglo preveslala bobrovo jezerce	A
Mladec ga je hitro vodil naprej.	Jelen	sam se je pa zamislil.Jezerna Roža in samo Jezerna	A
Gradaščici od Dobrove navzdol. Pod brzico bi bil	Jelen	pozabil pogledati za vrbovo deblo v nastavljeno	A
v rahlem vetru. Preden je sonce zašlo, sta	Jelen	in Ris pristala pod domačim koliščem.Vidre Ostrorogi	A
vrata ‒ Jezerna Roža. Drugo jutro sta Ostrorogi	Jelen	in Pegasti Ris spet do sonca ležala. Nista	A
navihan. Navihanec je nestrpno čakal, da sta	Jelen	in Ris obdelala les za kolišče.Najrajši bi jima	A
Spet je znižal sebi ceno.	Jelen	in Pegavec sta se vrnila nazaj v kolišče.Kakor	A
Karp ubije. »Ne bo te ne,« je spregovoril	Jelen.	»Pa me bo, pa me bo, pa me bo,« se je delal	A
zastavil vhod: »V moji koči nimaš nič opraviti.«	Jelen	je vedel, da se Karp ne bo upal z njim spoprijeti	A
Raztrgam ga.« »Ne,« je odkimal	Jelen.	»Bi mi Brkati Som zameril.	A
Ostrorogega besede. Bile so mu všeč, ko je uporni	Jelen	vpričo vseh tako očitno poudaril njegovo oblastvo	A
sinovoma. Odločil je: »Karp, ti imaš prav, pa ima	Jelen	tudi prav. Leni nepridiprav zasluži res hudo	A
Navihanec, odgovarjaš ti.« »Hrm!« je zagodel	Jelen	in že hotel oporekati zavoljo škode.Pa ga je	A
brata Risa. Če bo le vztrajal, je pomišljal	Jelen.	Se je pa to jutro razodel.	A
noge. Udarni je pa spregovoril: »Ostrorogi	Jelen!	Sol smo ti prinesli.	A
in se dvignila na prste. »Prav,« je bil tudi	Jelen	zadovoljen.Hkrati ga je pa že skrbelo, če bo	A
Samo počakali bi še malo.«	Jelen	je povedal, kar ga je težilo. »Počakali ‒?«	A
Udarni: »Kaj si hotel prej povedati, Ostrorogi	Jelen?	« »Ni vredno več besede, sedaj, ko je Sinjeoka	A
Vmes so govorili. Ostrorogi	Jelen	je bil kaj redkih besedi.Še pogovoru ni sledil	A
Seveda. Kriv je on, Ostrorogi	Jelen,	ki je Kodrolasko odpeljal tako daleč od kolišča	A
preveč zaverovana drug v drugega. In je predel	Jelen	svoje misli še naprej.Če bi se odpeljal nazaj	A
pritekel. Naj se najprej najé, mu je ukazal	Jelen.	Da morata še nad jez nastavljat bobrom pasti	A
Sinjeoka ne vrne nazaj na jezero, dokler si	Jelen	ne zabije lastnega kolišča.Ni rad pristal Udarni	A
premagati. Pri duhu svoje umrle matere je moral	Jelen	obljubiti, da se Sinjeoki ne bo nič zgodilo	A
ne bo dal. Mrkih misli je zavozil Ostrorogi	Jelen	proti pristajnemu mostu najstarejšega kolišča	A
Zapodila je pse in povabila: »Pristani, Ostrorogi	Jelen!	« Kaj naj pomeri, da vabi Roža v vas namesto	A
»Ti je mar dolgčas po njem?«	Jelen	je namrščil obrvi. »Hm,« je pihnila Roža sapo	A
zmeni.« »Kdo je rekel?« je hlastno vprašal	Jelen.	»Moj oče, Tršati Tur,« je mirno odgovorila Jezerna	A
»In kaj je dejal Urni Sulec na te besede?«	Jelen	se je nagnil naprej. »Da bi bilo tako še najbolj	A
ga je morala opomniti: »In kaj praviš ti?«	Jelen	je pogledal v stran in zaničljivo povedal:	A
brata, čeprav je njo samo pohvalil. Pa ji je	Jelen	povedal o bobrih, dveh več kakor je prstov na	A
opomniti, naj se nikar ne ponižuje. Res je ponosni	Jelen	hotel prvi hip planiti nazaj v drevak in za	A
ji je začel jasniti: »Pojdi z mano, Ostrorogi	Jelen.	Da te vidi moja mati, Bela Ovca.	A
žal, katera sede k tvojemu ognjišču, Ostrorogi	Jelen,	« je modro pripomnila Bela Ovca. »Če bo prav	A
« je uganila mati. »Prav njo,« je pritrdil	Jelen.	In je hotel še povedati o bobrih.	A
tudi pri vsaki besedi, ki sta jo spregovorila	Jelen	in Jezerna, se je pokadila sapa okrog ust in	A
vedela odgovoriti Roža. Izvedenosti Rože je bil	Jelen	kaj vesel.»Ta in nobena druga bo mati novega	A
Bela Ovca. Tema je že bila, ko je Ostrorogi	Jelen	priveslal pod domače mostišče.Komaj je še našel	A
bili koj ob prvem svitu zaužili, je Ostrorogi	Jelen	vstal, se visoko vzravnal in spregovoril: »Hej	A
Ostrorogi pripravil. . / . / stran 207 . /	Jelen	je še naročil Kodrolaski, naj s hrano nič ne	A
»Tu bo sredina mojega kolišča. ‒ Ostrorogi	Jelen	je stal, recimo, približno sredi dandanašnje	A
Kakor jeseni po steptani ilovici, je sedaj	Jelen	začel meriti z vrvjo in palicami po ledu.Ris	A
vseh strani. Malo je bil nagnjen proti Reki.	Jelen	ga je naravnal in ga zarinil v polžkarico, jezerno	A
opozarjalo Somovo naselbino in druge, da si Ostrorogi	Jelen	zabija lastno kolišče. Udarci so privabili mladce	A
vidim in vem, si novo kolišče zabija Ostrorogi	Jelen	in ne ti in ne tvoj oče Brkati Som.« »Vseeno	A
moral njegove besedi slišati tudi Ostrorogi	Jelen.	Jih je tudi.	A
tudi ni prikrival, ko ga ni ogovoril. Tega pa	Jelen	ni mogel vedeti, kako trdo je prijela svojega	A
Ogrodja vseh treh koč so kaj hitro rasla.	Jelen	sam je le redkokdaj mogel prijeti za delo.Je	A
vidiš, da bodo ogrodja skoraj že dokončana.«	Jelen	je šel po pristajnem mostu k Brkatemu na led	A
strorogega. In spet si je zaželel, da bi bil podjetni	Jelen	njegov prvorojeni sin in ne lenivi Karp.Hkrati	A
mu do samostojnosti. Na Jezerno Rožo naj pa	Jelen	pozabi.Bolj prav kaže, da jo vzame Karp. Ostrorogi	A
Zvezde: »Pohiti z delom, plamenolasi Ostrorogi	Jelen.	Življenje v našem naselju se bo tako zasukalo	A
da se tvojemu kolišču vsak dan bolj mudi.«	Jelen	je zaslutil, da ima Som namene, ki se bodo z	A
ripravljen z obojim pomagati.« Ponujeno pomoč bi bil	Jelen	še včeraj sprejel, sedaj jo je kratko in gladko	A
razdejano tvoje in Turovcev kolišče. Zato ker ‒.«	Jelen	se je ugriznil v jezik, da ni bleknil, česar	A
Neokretni ni tak, kakor bi lahko bil. Ostrorogi	Jelen	se po razgovoru z Brkatim Somom ni vrnil k mladcem	A
Za hlapca jim bo. Ostrorogi	Jelen	je stisnil pesti in začel divje in na široko	A
Rajši smrt!«	Jelen	se je naslonil na deblo debele smreke, ki je	A
stran 220 . / nili. Več kot polovico jih je	Jelen	poslal v hrib rezat protje in šibje, da z njim	A
Ne, ne bo se pustil ugnati. Ostrorogi	Jelen	je spet postal odločne volje.Povzpel se je na	A
»Kdo pa gre tam?«	Jelen	je gledal proti soncu.Bleščalo se mu je in srež	A
. / stran 221 . / Urno kakor maček je bil	Jelen	z vrha slemena na mostišču in na ledu.Ni mogel	A
Bom komaj kdaj.« »Zakaj?« je brž hotel vedeti	Jelen.	»Jaz ti vse povem.	A
Kaj more biti še kaj bolj narobe, kakor je?«	Jelen	je bil nestrpen. »Kar je bilo doslej, še senca	A
Sinjeoka bo postala mati.«	Jelen	je ostrmel.Res doslej še nikoli ni pomislil	A
zasmeh njemu, še upa vrniti v njegovo kolišče.	Jelen	si je moral priznati, da je napak naredil, ko	A
se naslonila obenj: »Ne bo narobe, Ostrorogi	Jelen.	Ne sme biti.	A
svetlega kolišča naj odpelje Udarni Kodrolasko.«	Jelen	je začel pokimovati z glavo: »Lahko praviš,	A
in Somu in Karpu, ki mi ga ne pustiš ubiti.«	Jelen	je stisnil pesti. Jezerni se je zresnil obraz	A
bom se mogel premagati, če se tebe polasti.«	Jelen	kar ni hotel odnehati. Jezerna je prijela Ostroroge	A
kar je premogla, in Roža se je čudila, kako je	Jelen	znal oskrbeti svoje ljudi.Kaj šele bo, kadar	A
je za noge potegnil ven na mrzlo mostišče.	Jelen	se je vrnil v kočo in povedal: »Se mi je kar	A
oglasila Jezerna. »Ga nič škoda ni,« je odsekal	Jelen.	»Potem bi bilo res najbolj pametno, da se zabodem	A
že vstajal. »Slišiš, Jezerna?« je opozoril	Jelen.	»Ne bo ga kraj ne, ko nič prida ni.«	A
Navezali so si drsalke.	Jelen	je imel koščene, dekleti pa iz trdega lesa.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani