jelen (901-1.000)

pa nobena ni. »Bo kaj ali nič!« je zarohnel	Jelen.	Nič. Ostrorogega je minila potrpežljivost.	A
kota je Ostrorogega glasno posvarila Bela Ovca.	Jelen	se za njeno opozorilo ni zmenil.Saj je videl	A
niso videli: »Kar poglejte njegovo rogovje!«	Jelen	je vstal in stopil pred kočo.Za njim so drug	A
čarovnice vzhodnjaške. Počasi je stopal Ostrorogi	Jelen	po poševnini navzgor na mostišče.Bodla ga je	A
»Dobro znamenje. Ne bo hudega,« si je rekel	Jelen	in stopil skozi vhod nazaj v kočo.Jezerna Roža	A
kakor pa njih črna podlost. To noč Ostrorogi	Jelen	od samih skrbi ni zatisnil očesa. KRATEK VIHAR	A
obilnem obedu najrajši malo legel, se je Ostrorogi	Jelen	vseeno začel opremljati za obisk. Pridrgnil	A
se bo podrlo in polomilo. Pa ti, Ostrorogi	Jelen,	se nikar ne boj.Poglej, kako naglo se bliža	A
ga je s koščeno zaponko spela Jezerna Roža.	Jelen	se je vzravnal.Kar nič manj drage opreme ni	A
Pozdravljen, mogočnih rodov mogočni pastir, Ostrorogi	Jelen!	« »Junak junakov, Jazon!	A
skale, in jih zlagati v nekak kamniten plot.	Jelen	ni mogel več molčati. Vprašal je: »Pastir junakov	A
»Se mar bojiš, da te napademo?«	Jelen	je namršil obrvi. »Ne, ne, ne,« je hitel zatrjevati	A
se bo hodil sedaj razgledovat, butec. Pa je	Jelen	potlačil jezo in vprašal: »Se mar namerjaš za	A
Glejte ‒ naše čudo, naše varstvo in naš zaklad.«	Jelen,	Volk in Medved so obstrmeli.Srnjak se je pa	A
čaranje,« se je oglasil Srnjak. »Mhm!« Ostrorogi	Jelen	ta večer ni več spregovoril.Bil je od pesmi	A
krastače pomočijo.« Preveč je bil vajen Ostrorogi	Jelen	ljudi in živali v Velikem jezeru, da bi se za	A
drugače že prav biti ni moglo. Prekletniki!	Jelen	je namrščil košate sive obrvi.Pogled mu je obstal	A
posebej zagolsne in naj se vsi zadavijo nad njo.	Jelen	je priželel črnolascem vse najhujše.Kakor garjeve	A
in spet spregovorila: »Kaj meniš, Ostrorogi	Jelen,	kdo bi bil močnejši varuh kakemu rodu, beli	A
glavi pa bo zate in za tvoj rod najbolj prav.«	Jelen	se je sklonil.Pod najtežjim bremenom bi se ne	A
kakor bi grede težko premišljeval, je Ostrorogi	Jelen	dvignil pest.S pogledom še vedno uprt v Argo	A
Naš rod!«	Jelen	je obmolknil in povesil desnico.Bela Ovca je	A
Ti, beli medved!« Bela Ovca in Ostrorogi	Jelen	sta se bila v Argo tako zaverovala, da nista	A
dan bedel nad Zvesto. Pa kaj, ko je Ostrorogi	Jelen	že kar gotovo težko čakal, da mu pride poročat	A
pravem času spregovore. Tudi je bilo Ostrorogi	Jelen	preslovito ime.Kaj bi mu jemali na siva leta	A
najprej pasti raz lastno kolišče. Ostrorogi	Jelen	se je bil bridko razvnel.Da je sedaj stopila	A
zapel je Orfeos. Molče sta ga poslušala Ovca in	Jelen,	dokler se niso vmešale vmes nasladi pohotnih	A
vlačugami vred.« »Utegneš imeti prav,« je pritrdil	Jelen.	»Moram pogledati.«	A
hribe in goščave prav do morja, ne, tega bi	Jelen	nikoli ne bil verjel.Znajo, znajo!	A
navzdol in gre še naprej proti jutranjemu soncu.	Jelen	se je prebudil.Prav nič ni dvomil, da so spregovoril	A
strani je več bojevnikov, kakor pa jih premore	Jelen.	« »Boš že skusila, kako se motiš, morebiti še	A
njo so zavekale še druge ženske. Ostrorogi	Jelen	je pa stopil ven na mostišče.V svoji polni moški	A
prišli za njim. Morebiti celo oče, Ostrorogi	Jelen.	Brezmejne planjave ga hudo mikajo.	A
nadalje ostalo zaskrbljeno. Najbolj Ostrorogi	Jelen	sam.Nič več ni mogel upati, da bi Jezerna Roža	A
istih besed in je ob priliki nekaj pogodrnjal.	Jelen	mu je pa kar naravnost povedal: »Je vseeno,	A
»Hm!«	Jelen	ni vedel nič reči. »In potem še.«	A
izvedenega lovca na bobre, so se spreumeli, da	Jelen	tokrat ne priredi pogona v veliko ogrado ob	A
Dolgega potoka. S tremi najboljšimi drevaki je	Jelen	proti večeru pristal pod zadnjim bobriščem na	A
Staremu gre na otročje.« Ko je pa koj nato ukazal	Jelen	pretrgati jez, da se je razliv odtekel in so	A
več ni dvomil, da se je Ostrorogemu zbledlo.	Jelen	je uganil njegove misli: »Se ti nespametno zdi	A
videl.« Naslednja dva dni je uničil Ostrorogi	Jelen	vsa bobrišča v Stranski dolini.Redkokateri bober	A
Zdelo se mu jih je dovolj.	Jelen	mu je ukazal, naj odide čez noč z vsemi lovci	A
Volk je odšel. Ostrorogi	Jelen	je pa sam ostal na Bobrovi skali sredi potoka	A
žena v vsem Velikem jezeru. Ooo, Ostrorogi	Jelen	bi jo s častjo pokopal, dokaj bolj, kakor pa	A
potoka v koncu Dolge doline je pa Ostrorogi	Jelen	ob svitu plamenov skrbno pobiral iz skalnatega	A
še tako mogočnega poglavarja ne. Skrbno je	Jelen	zbral in spravil v meh vse kosti in koščice	A
kožuhovinasti meh s kostmi belega bobra je Ostrorogi	Jelen	obesil v svoji koči v podnožju kipca Vekovečne	A
po svoje.« In je res začel delati Ostrorogi	Jelen	povsem po svoje kakor prejšnje čase.Nikogar	A
Svoje nejevolje ni prikrival.	Jelen	je pa ni hotel opaziti.Čudno se je pa Volku	A
okrog sebe in z mrkim obrazom stopil pred očeta.	Jelen	je uganil, kaj grebe njegovega prvorojenca,	A
glavo: »Katero vse to?« »No, ti lovi in ‒«	Jelen	se je naslonil nazaj na steno, z roko pa je	A
hkrati glasno zastrmeli. Belolasi Ostrorogi	Jelen	je pa vstal. Spočetka se je dvigal počasi.	A
sinovi so očetovi besedi pazno prisluhnili,	Jelen	je pa za hip premolknil in globoko zajel sapo	A
po sekirah, ki so jim visele ob bokih. Celo	Jelen	sam je dvignil svojo nefritovko, pa jo spet	A
»Prav jim je!« »In pa ‒«	Jelen	je zategnil besedo.»Še zato sem uničil lovišča	A
Brestu so oči kar zažarele. Ostrorogi	Jelen	je svojega tretjega sina z Jezerno Rožo glasno	A
blagom, ki mu ga je oddelil gospodar, Ostrorogi	Jelen,	se je Brest spustil po Reki in Savi navzdol	A
perišče vekovečni materi zemlji, mu je naročil	Jelen.	V Veliko jezero so vsako jutro in vsak večer	A
je veslal v zadnjem, je tudi tokrat Ostrorogi	Jelen	čakal, da odide zadnji. Na Brdu so žita poganjala	A
»Ah, kaj! Nič mu ni,« se je zasmejal Kalini	Jelen.	»Najrajši ga čaka na planjavah za Dravo velika	A
Mladci so to kaj urno storili in sedli k veslom.	Jelen	pa je stopil s Kalino še enkrat nazaj v veliko	A
mladostni Oprezni Srnjak in sivoglavi Ostrorogi	Jelen.	Včeraj je bil priveslal s svojimi drevaki po	A
bi se lahko naselili na ondotah planjavah.«	Jelen	se je nejevoljno zmrdnil: »Naj ostanejo, kjer	A
dovoljstva kar samo smejalo. »Lej jo, lej, Rožico!«	Jelen	je prijel dekliča za polna ličeca.»Saj hočeš	A
Smrdljivci!« »Ime mu pa damo Obdravski	Jelen,	tebi v spomin, gospodar naš in glavar.Na, odžejaj	A
»Kaj pa je to?«	Jelen	se je ustavil in gledal.Nekaj buš se mu je zdelo	A
bušami in kozami, za jarci in prašiči Ostrorogi	Jelen.	Še njegova psica Renča s petimi mladiči vred	A
vzboklino poleg največjega selišča Ostrorogi	Jelen.	Rad se je hodil gret na sonce, še rajši pa je	A
Leta, leta!	Jelen	ne bi znal povedati, katero spomlad je pričel	A
služiti, če hočejo borno živeti. Je bil Ostrorogi	Jelen	le prav napovedal. Najbolj jo je udel Oprezni	A
ostajala črna raza ‒ brazda. Starec Ostrorogi	Jelen	ni mogel koj zapopasti, kaj dela Trdoroki Kmet	A
Vrh! Vrh!«	Jelen	je spet zamežal, videl pa je v čase, katerih	A
zoreče pšenice. Obnemogli starec Ostrorogi	Jelen	je hotel vstati, da stopi na svoj vrh, razprostre	A
rodu Ostrorogovcev največji gospodar, Ostrorogi	Jelen.	Zeleneče brezmejne planjave med Dravo in Blatnim	A
ležal na ognjišču njegov ded, mrtvi Ostrorogi	Jelen.	Odet je bil s plaščem, sešitim iz rdečkastorjavih	A
nad vzboklino, raz katero je videl Ostrorogi	Jelen,	preden je zatisnil trudne oči, svoj vrh ‒ v	A
v svojo prihodnost in zakonsko srečo. Kakor	jelen	čil in vesel je stopil nato k deklici, se oklenil	A
prinesti žganja; moje grlo hrepeni po njem kakor	jelen	po hladnem studencu; samo en kozarček, en požir	A
mlajši in močnejši nego zdaj, pa sem dirjal kakor	jelen.	Ob enajstih, vsaj ne dosti kasneje, sem stal	A
skrbela, ker je bil bistrih nog in je tekal kakor	jelen.	Ali učenje se mu je kmalu pretrgalo.	A
vprašal Kekec. »Nemara vrešči divji orel ali pa	jelen,	ki ga je nekdo napadel ... Hm, čudno, čudno..	A
je prihajalo bliže, vedno bliže. ‒ »Ali je	jelen	‒ ali kaj bo?« se je zavzel Gab in postal.Tisto	A
mi odtrgal sprednji del kape. Skočil sem kot	jelen	in bil sem v skoku pri bukvi.Sédel sem kakšnih	A
obrišemo našo zmago. Drenovec, Župec, Kotnik in	Jelen,	to so pa naši odkriti sovražniki. Mislim, da	A
kaj bodo povedali naši komisarji, pa me je	Jelen	zavrnil: ‚Kar ti, Mozolc, poslušaj tistega zavaljenega	A
deteljo. Na vozu je razkoračen stal gospodar	Jelen	in metal deteljo skozi odprtino. Malo je postal	A
Trtnik je obstal pred vozom in dejal: »Ti,	Jelen,	ali bi šel z voza, te bomo nekaj vprašali.«	A
ali bi šel z voza, te bomo nekaj vprašali.«	Jelen	se je naslonil na vile in se začel norčevati	A
nemirno prestopal pod vozom. Videl je, da ima	Jelen	hud jezik in da ga bo poskušal osmešiti.Jelen	A
Jelen hud jezik in da ga bo poskušal osmešiti.	Jelen	se je nagnil z voza: »Ti je dolgčas, pa bi rad	A
visela čez rame. »Ha, ha,« se mu je rogal	Jelen,	»jaz da bi tebe poslušal.Pravim ti, pojdi v	A
za Trtnika in vse gozdne naj bo malo mleka.«	Jelen	in trije dninarji so se na glas režali in za	A
Takoj z voza!« »Zakaj pa z voza,« ja ugovarjal	Jelen.	»Molči, ti rečem, in takoj dol.«	A
no, saj že grem,« je mirneje in boječe rekel	Jelen	in se spustil z voza.Takoj ga je zadel močan	A
imaš orožje?« »Ga nimam,« je trmasto odgovoril	Jelen	in postrani gledal Viktorja.Približal se je	A
orožja.« »Nimamo orožja,« je trmasto vztrajal	Jelen.	»Nič ti ne verjamem,« je odvrnil Viktor.	A
privlekli dva zaboja nabojev za puške in tri puške.	Jelen	je trmasto odgovarjal, da za to ni vedel. »Zaprezi	A
ne bom peljal, kar vzemite,« je rekel trmasto	Jelen.	»Peljaš boš in to čez pol ure, municijo, puške	A
poboljšali. Vse štiri bom pustil doma, samo	Jelen	bo vozil municijo in hrano.Ti pa glej, da boš	A
radovedno gledala naloženo orožje. Pri vozu je stal	Jelen.	V obraz je bil bled.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani