jelen (801-900)

»Nimaš napak misli,« je pritrdil Ostrorogi	Jelen	drugo jutru prvorojencu Zorne Kaline, ko mu	A
drugo ženo.« »Ne bo šlo,« je odkimal sivoglavi	Jelen.	»Kako da ne?« je oporekal Oprezni.	A
»Zakaj?« je kar hlastnil Oprezni. »Mhe!«	Jelen	je pokazal še vedno trdne zobe.»Mlad si še,	A
pa po ovinkih.« »Pa vendar ‒« je pomišljal	Jelen.	»Saj ne pravim, da mi jih daj zastonj.	A
« »Kje si dobil zlato?« se je čudil mladcu	Jelen.	»V prodovih Drave.	A
Prav gotovo ne. Za to že poskrbi Ostrorogi	Jelen.	Sicer pa jaz in ti ne ostaneva v Velikem jezeru	A
orjaškega jelena je sedel na klopi Ostrorogi	Jelen:	»No, kako?« »Dobro.«	A
zakrulili močvirski prašiči. Eeee, je Ostrorogi	Jelen	kljub sivi glavi in visokim letom še vedno tenko	A
. / stran 97 . / NAGLE ODPRAVE Ostrorogi	Jelen	je splezal z razglednega bresta, s katerega	A
razmišljal, kam se očetu tako zelo mudi. V drevak je	Jelen	kar planil.Grede je pa že ukazal Srnjaku veslati	A
polni moški moči je šel sivoglavi Ostrorogi	Jelen	po poševnini navzgor.Pred veliko kočo, pod rogovjem	A
strani hiteli drevaki proti domačemu kolišču.	Jelen	ni čakal, da bi veslači pristali.Dvignil je	A
in zaskrbljeno proseče pogledala Ostrorogega.	Jelen	je koj uganil misli svoje prve žene.Glasno,	A
še nikoli ni stal slovito preudarni Ostrorogi	Jelen.	« Oglasila se je bila Bela Ovca.	A
Povesili so dvignjeno orožje in se umirili.	Jelen	pa je povzel besedo: »Možje in mladci!Ne za	A
hodili po pristajnem mostu dol in gor. Ostrorogi	Jelen	je stal pred svojo kočo, okrog njega pa odrasli	A
oženjeni. »Ti, Rjavi Medved,« se je obrnil	Jelen	k svojemu drugorojencu, »se spustiš z drevaki	A
Tudi tega premenjaj v rudo.«	Jelen	je dal Medvedu mošnjiček zlatih zrn.Rjavi je	A
pridobimo.« »Dobro!« je pristal Medved. Ostrorogi	Jelen	se je ozrl po svojih sinovih in vnukih, zajel	A
Utegnila bi ga prehiteti zima. Ostrorogi	Jelen	se je pa obotavljal, kakor bi še vedno pomišljal	A
Zgoraj na mostišču sta se še vedno pogovarjala	Jelen	in njegov in Jezerne Rože sin, Okretni Lipan	A
Zorna Kalina so pa stopile k ograji mostišča.	Jelen	in oprezni sta poskočila vsak v svoj drevak	A
Oprezni Srnjak. Zaključeval pa sivoglavi Ostrorogi	Jelen.	Od Črne gore sem je priletela jata galebov.	A
Ostrorogega in Srnjaka bogato pogostiti. Pa je	Jelen	odklonil.Da naj se kar brž sam opravi za pot	A
pa. Saj sta zanje čula pes in psica, ki ju je	Jelen	vodil s sabo, da oba pusti Opreznemu Srnjaku	A
Dobro znamenje,« se je prvi oglasil Ostrorogi	Jelen.	Sedaj se je šele spomnil Oprezni, da mora Lipo	A
spomnil Oprezni, da mora Lipo vesti k Ostrorogemu.	Jelen	si je pogladil sivo brado in na pol povedal	A
Posebno njeni zlati lasje.	Jelen	sam je pa predvsem mislil na zlato skrivajoče	A
Pravkar so se bili vsi do sita najedli. Ostrorogi	Jelen	se pa pečenega, njemu oddeljenega antilopinega	A
dni daleč proti jutranji strani. Ostrorogi	Jelen	kar ni hotel verjeti, da zemlja onstran prelivov	A
preveriti. Za dva, tri lučaje daleč je zagledal	Jelen	precej širok pas vode.Koj je uganil, da je to	A
Že davno je ostala počasna reka za njima,	Jelen	in Brest sta pa še kar naprej gnala svoj mali	A
bo bival na trdini.« »Žeee ‒!« je zategnil	Jelen.	»Pa vendar ‒« Potem sta oba obmolknila.	A
Drave sem, vsi težko oboroženi. Vodil jih je	Jelen	sam.Ni se mogel potajiti.	A
se vsi zbrali in da je prišel tudi Ostrorogi	Jelen.	Temu je izvedeni planjavski lovec razložil, kako	A
Pa kaj bo ta drobiž.«	Jelen	še vedno ni hotel verjeti v uspeh lova, ki ga	A
poskakovali vse navzkrižem. Ne. Kaj takega Ostrorogi	Jelen	ni pričakoval.Šel je v vrsti med Gabrom in Brestom	A
čreda antilop. Naravnost proti Ostrorogemu.	Jelen	je obstal in napel lok. Siknila je puščica.	A
sekiro do kraja pobil. »Lej, lej, lej!« je	Jelen	odkimal s sivolaso glavo in pogledal proti Črnemu	A
tega nikdar ne verjel. Tako pa je Ostrorogi	Jelen,	sloviti jezerjanski lovec, sam videl, da so	A
bi imel dovolj moških,« je mislil Ostrorogi	Jelen,	ko se je vračal zvečer nazaj v taborišče.»Če	A
Zlatolaso Lipo v veliki koči. Gospodar! Ostrorogi	Jelen	je čez dva dni odrinil s svojo odpravo nazaj	A
Mladenk ti pa ne manjka, kakor vidim,« je rekel	Jelen	Srnjaku.»Se že počasi razrasteš, kakor sem se	A
zadnje besede, ki jih je spregovoril Ostrorogi	Jelen,	preden je odšel. Dan je bil mračen in brez sonca	A
plapolal visok ogenj. Poleg njega je ždel Ostrorogi	Jelen.	Od spredaj ga je grelo, hrbet pa si je bil odel	A
Mar misli, ušive dekle sin, da bo Ostrorogi	Jelen	po kolenih tiščal za njim.In gre in nahujska	A
Se mar kani kdaj preleteti v drug kraj?	Jelen	je zamežal in naslonil glavo v dlani.Namesto	A
lovskega veselja so jim kar oči žarele. Ostrorogi	Jelen	se ni odpočil, kakor bi se bil rad.Bil pa je	A
Zmajevali so z glavami.	Jelen	jim pa ni maral povedati, da rabi letos čimveč	A
rogovilo na starem hrastu tik ob vhodu v ogrado.	Jelen	se je ozrl naokrog.Vse je bilo v redu.	A
Po bregu navzdol je zašumelo listje.	Jelen	se je ozrl in opazil pet volkov. V ravni vrsti	A
velik los z veličastnim lopatastim rogovjem.	Jelen	je že dvignil sulico, pa se je spomnil, da bi	A
nevarnost, se naglo obrnila in zbežala nazaj.	Jelen	ni izstrelil za njo puščice.Naj živi, mati.	A
jih le prignali,« se je razveselil Ostrorogi	Jelen.	»To se bodo Turovci jezili, ko jih pogreše.	A
v ogrado. »No, je že dobro,« se je oddahnil	Jelen,	ki se je že bal, da mu plen, kakršnega še nikoli	A
skoraj mož ob možu. Z namrščenimi obrvmi se je	Jelen	ozrl nazaj in hotel zavpiti nad Vztrajnim Volkom	A
Z mesta se pa ni premaknil. Ostrorogi	Jelen,	ki je v svojem življenju zmogel že marsikaterega	A
lovec vsega Velikega jezera, sivolasi Ostrorogi	Jelen.	Hkrati je zarulil, češ pa pridi bliže, če si	A
Junca niti za trenutek ni spustil iz oči.	Jelen	se je približal turu, da bi ga že lahko dosegel	A
nabodem in vržem visoko nádse. Prav tega je	Jelen	čakal.Naglo se je razkoračil, se nagnil nazaj	A
nekajkrat je močno brcnil in poginil. Ostrorogi	Jelen	se je ozrl naokrog.Zagledal je za sabo svoje	A
jih ni klical na pomoč in je sam zmogel tura.	Jelen	jim sedaj ni utegnil ničesar reči.Mladostno	A
vsemi črnolasimi vzhodnjaki vred ne. Ostrorogi	Jelen	je še vedno stal na ubitem turu.Truma pred njim	A
lotili razdevanja ubite divjadi, je Ostrorogi	Jelen	žrtvoval belemu bobru turove možgane in srce	A
gostil glavarje in veljake drugih rodov Ostrorogi	Jelen,	veliki glavar Velikega jezera. Obložen s težkim	A
nikoli ni zajel, se je tretje jutro Ostrorogi	Jelen	spustil v številnih drevakih po Dolgem potoku	A
kladiva pri stajah pod Rožnim hribom. Ostrorogi	Jelen	je to zimo svoje orožarje priganjal, kakor jih	A
mrkim obrazom Os . / . / stran 157 . / trorogi	Jelen.	Le kdaj je prišel prek ledu in koliko časa ga	A
kakor: »O, nič!« »Nič, nič!« je trdo poprijel	Jelen.	»Vidim, da ne bo nič.	A
»Ti!« Ostrorogi	Jelen	je zagrozil s pestjo.»Da mi ne dvigneš roke	A
Lisjak in Črnoglavka.« »Kaj ne veš,« je vzrojil	Jelen,	»da je Črnoglavka namenjena Opreznemu Srnjaku	A
Morebiti si je pa le premislil.« »In če si ni ‒?«	Jelen	je nagnil glavo naprej in prodirno pogledal	A
okusil in ga ne bom.« »Le glej!« je ponovil	Jelen	in odšel.Mudilo se mu pa ni nikamor več.	A
hreščeče krakati v meglo. . / . / stran 159 . /	Jelen	se je vznejevoljil.Z ušesom sekire je potolkel	A
Turovcev. »Naj mar to kaj pomeni?« je pomislil	Jelen.	Da.Tam pazi na Košato Jelko in na Raka in na	A
ne bilo črnolasih vzhodnjakov ‒!« Ostrorogi	Jelen	je zaskrbljeno dvignil sivo glavo.Iz zamišljenosti	A
ki se je oglasil na vrhu Rožnega hriba nekje.	Jelen	je sodil, da prav na razglednem brestu. »S povešeno	A
sam segel po puščico, da ga preskusi. Tetive	Jelen	ni mogel nategniti do konca.V njegovih rokah	A
si je grel premrle ude, je slišal Ostrorogi	Jelen	pesem kovačev izpod Rožnega hriba. Dobro mu	A
»Nak! Počakajmo še!« Še celo Ostrorogi	Jelen	ni nič kaj prav vedel, kaj naj ukrene.Že vse	A
»Aha! Ta je le nekaj izvohal,« je koj vedel	Jelen.	Hkrati se je bil že tudi vznejevoljil, ker so	A
adovednost. »Nazaj!« se je zadrl nad njimi Ostrorogi	Jelen.	»Bo drugih nepotrebnih zijal dovolj in ni treba	A
»Saj je še bolj prav!«	Jelen	je poklical Rjavega Medveda in mu ukazal, naj	A
Plešivce sem se je podila cela vrsta drevakov.	Jelen	je jezno zaškripal z zobmi: »Lej jih, ušivce	A
lestev v drevak, da so po njej zlezli na krov.	Jelen	si je zaželel, da bi bil muha.Odletel bi prek	A
ko so vsi odeti v bron. Kljub vsemu se je pa	Jelen	še boril sam s sabo, kaj naj naredi.K sreči	A
Na Veliko jezero je pričel legati mrak.	Jelen	je zamišljen sedél pod orjaškim rogovjem pred	A
Drugikrat bi zapel bič. Danes pa ‒	Jelen	je samo zamahnil z roko: »Pa naj so šli, če	A
Rjavi Medved je odšel v svojo kočo. Ostrorogi	Jelen	se pa ni nikamor ganil.Skoraj negibno je sedél	A
Zadremal je.	Jelen	je komaj nekajkrat kinknil s trudno glavo, že	A
stikujejo vzhodnjaki okrog njegovega kolišča.	Jelen	je vstal, da pogleda, kaj je. Mimo glavarja	A
obrazu, ki ga zavoljo teme ni mogel razločiti, je	Jelen	spoznal Opreznega Srnjaka. Kar načuditi se ni	A
O, ne bodo ga preslepili! Ostrorogi	Jelen	črnolasih prišlecev tudi tokrat ni maral kaj	A
Vzhodnjaki so pristali.	Jelen	jim ni šel naproti.Zvrha jih je gledal, kako	A
Kakor bi iz dveh naredil enega.	Jelen	je koj spoznal Triandra, čeprav je bil sedaj	A
njimi. »Pozdravljen, rodov pastir, Ostrorogi	Jelen!	« »Pozdravljen, Triander in vsi drugi, ki vas	A
pokusil, in je vprašal: »Rodov pastir, Ostrorogi	Jelen!	Kakšna riba je to, ki nima ne glave ne repa in	A
doma bobrovina?« »Prav pri nas,« je potrdil	Jelen	in se brž še pohvalil: »Mislim, da ga ni, ki	A
Kar tesno ji je postajalo. Tudi Ostrorogi	Jelen	je kaj mrko gledal in je čedalje globlje dihal	A
ognjišču in spregovorila: »Rodov pastir, Ostrorogi	Jelen.	Ali sedaj vidiš, kaj premore bobrovina, kdor	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani