Slinar vleče sapo nase, mrzel pot mu stopa po čelu, z negibnim očesom gleda čudno procesijo, ko pa prinesejo mimo njega polža, ‒ Slinarja po vsem životu kurja polt spreleti ‒ ta polž je bila Helika! »V sanjah kvišku kakor jelen plane, hoče k svoji ‒ roke širi ‒ pada, mož z lupino v dno brezdnà renkoče, ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ zabrenčijo muhe iz prepada«. Slinar je padel s predalnika na tla, njemu se ni ničesar hudega zgodilo, le hišo si je bil na enem kraju potrl.