jelen (601-700)

Utihnili sta struna in pesem mladenk. Ostrorogi	Jelen	je zamežal.Njegov rod pa je pridržal sapo in	A
»Vidim tuje drevake,« je spet spregovoril	Jelen.	»Veliki so, kakršnih mi ne zmoremo.	A
bolj brhka in zdrava, kakor je v resnici bila.	Jelen	se je nasmehnil.Kaj pa vidi, ni maral glasno	A
starejših so se pomračili. Nenadoma se je pa	Jelen	nemirno prestopil, odprl oči in se plašno ozrl	A
vzbokli brestovi korenini so sedeli Ostrorogi	Jelen	in njegova družina. Vsi so bili dobre volje	A
Presukanega Lisjaka ni bilo med razigranimi mladci.	Jelen	ga je koj pogrešil.Začel ga je z očmi iskati	A
nekaj ponujal, ona se je pa branila vzeti.	Jelen	se je pritihotapil tako blizu, da je razločil	A
bolj dahnila kakor rekla prestrašena Zorna.	Jelen	je odšel nazaj pod brest.Koj za njim je prišla	A
Brkati Som še čvrst možak, se je bil Ostrorogi	Jelen,	potem ko je dobil privoljenje od očeta, čigar	A
zajel brezmejne neprehodne goščave. Ostrorogi	Jelen	je že več dni pošiljal svoje moške na Brdo.	A
So ga bili že težko pričakovali.	Jelen	je obstal.Predenj je stopil Vztrajni Volk in	A
stran 141 . / V drugega za drugim je segel	Jelen	z gorečo plamenico.Preden sta Ostrorogi in Vztrajni	A
Vztrajni obšla vse shalje, se je na kraju, kjer je	Jelen	najprej zažgal, ogenj povzpel že v suhe krošnje	A
suho goščavo, katero je bil zažgal Ostrorogi	Jelen.	Več let je pripravljal nocojšnji požar, ki bi	A
»Ogenj smo ogradili mi.	Jelen	sam niti s prstom ni ganil.«Iz Lisjakovih oči	A
upreti gospodarju, mogočnemu, kakor je Ostrorogi	Jelen!	« Kalina je narahlo nagnila glavo naprej. Lisjak	A
hlastnil Presukani in prijel Kalino za roko. »	Jelen	mi je ukazal,« Kalini se je beseda zataknila	A
zategnila uvidevno Kalina, »ker nisi ti Ostrorogi	Jelen	in on ne Brkati Som.« »Bomo videli.«	A
in doraščajočimi sinovi njegov oče, Ostrorogi	Jelen.	Tudi sam je bil še pred kratkim med njimi.	A
Hreščeče je odgovoril moški: »Smo se. Ostrorogi	Jelen	krči goščavo in si pridobiva novo plodno zemljo	A
imel dvojnega imena. »Kje se mudi Ostrorogi	Jelen?	« je vprašal Oven. »Kar gotovo bo še vedno ob	A
njegove sinove je ob jutranji zori Ostrorogi	Jelen	povabil v svojo veliko kočo.Ves dan jih je gostil	A
prvi dan lačen, ni hotel več vzeti s sabo.	Jelen	jo je moral sprejeti v dar. Da naj še pridejo	A
Drugi so se mu pa smejali.	Jelen	je priganjal k delu.Vztrajni Volk je nekajkrat	A
ptiče in udarjal ob struno na brenki. Ostrorogi	Jelen	je že drugi dan počitka odveslal s Presukanim	A
Dneva je že skoraj pol preteklo, preden sta	Jelen	in Lisjak priveslala v Globoko zajedo.Sta se	A
»Saj,« je odgovoril Presukani na kratko in	Jelen	ni mogel vedeti, kaj mladec misli.Moral ga je	A
Da brona ne razjeda zeleni volk.«	Jelen	doslej še do nobenega sina ni bil tako odprtih	A
naj si Ovnovo hčer vzame za svojo prvo ženo.	Jelen	pa je ugibal, če se bo Lisjak uklonil njegovi	A
podolgovato zrnje razpršilo na vse strani.	Jelen	pa je spregovoril: »Tebi, velika luč, ki zemljo	A
povedati. Pa je prav takrat prišel Ostrorogi	Jelen,	da si znova napolni s semenom prazno sejalno	A
Perunika, Presukani Lisjak in Zorna Kalina.	Jelen	je koj opazil, da nosi Kalina lepšo zapestnico	A
Zaostal je. Dohitel ga je Ostrorogi	Jelen.	Nič kaj prijazno je oče vprašal sina: »Kako pa	A
verjel. »Glej, da popraviš!«, je kakor ukazal	Jelen.	Presukani ni odgovoril.Stekel je za drugimi	A
še dolgo razlegalo mlado veselje. Ostrorogi	Jelen	je pa molče sedel za svojim ognjiščem in razmišljal	A
je lan lepo odganjal. Pa gospodar, Ostrorogi	Jelen,	je prišel setev samo enkrat pogledat. Ni utegnil	A
Je imel doma na kolišču čez glavo opraviti.	Jelen	se je bil namenil, da zavesla z drevaki v mirno	A
neužitno mastjo starih somov. Blago, ki ga je	Jelen	nameraval premenjati v tujih krajih za vrednote	A
zgodaj vzšla skoraj polna luna. Ostrorogi	Jelen	je bil po storjenem delu nekaj malega použil	A
starejših dveh ne more pustiti doma na kolišču.	Jelen	je zaveslal še dalje na odprto vodo.Prek neba	A
posveti še v moje misli, da bom prav videl.«	Jelen	je sklonil glavo.Nehote je pričel hitreje zamahovati	A
je veslo spet zastalo in poglavar, Ostrorogi	Jelen,	se je začel polglasno sam s sabo pogovarjati	A
Ostrorogov drevak in tiho spet odprhutala v somrak.	Jelen	pa je razmišljal naprej: »Če ga pa pustim doma	A
»Zorno Kalino vzamem s sabo na potovanje.«	Jelen	se je sprva te misli kaj razveselil.Pa se mu	A
ne prhnele na tujem namesto koga drugega.«	Jelen	je že videl Lisjaka v stiski razvnetega boja	A
Nevidni ‒ Sam nase nejevoljen je Ostrorogi	Jelen	priveslal nazaj pod svoje kolišče.Luna mu ni	A
vendar ostati doma.« Ob luninem svitu je bral	Jelen	z obraza Pegastega Risa, da mu njegova odločitev	A
kakor pa prva kakšnega hlapca.« »No, in ‒?«	Jelen	je uprl roko v bok. »Kaj pa ‒« Ris je malo premolkni	A
mogel skriti, da bi mu bilo to najbolj povšeči.	Jelen	pa je sedaj vedel, da Ris ne bo pustil Lisjaku	A
»Ne skrbi, gospodar!«	Jelen	in Ris sta odšla vsak v svojo kočo. Minila sta	A
vesla. Mogočno je stopal poglavar Ostrorogi	Jelen	po poševnini navzdol proti vodi.Toporišče težke	A
vsem Velikem jezeru, ali naj bo žalostna, ko	Jelen	odhaja in se morebiti nikoli več ne vrne. Ostrorogi	A
struna, kakor bi zajokala. »Hej!« se je obrnil	Jelen.	»Piščalar!Brž, brž!	A
Sem. Brneči Topol naj bom.« »Prav!« Ostrorogi	Jelen	je Piščalarja oškropil z veslom in glasno povedal	A
Medved. Prav zadnji pa poglavar sam, Ostrorogi	Jelen.	Vesla so se potapljala v vodo.	A
gospodar veselil novega uspeha! Pa Ostrorogi	Jelen	je veslal po tujih vodah.Kje, si od tistih,	A
spodrastek. Je tu pa tam padel kak srnjak ali	jelen,	pa kaj, ko je za toliko ust zalegel komaj za	A
»Boš videl,« je sodil Bor. »Nazadnje jo	Jelen	še sam vzame.« »Ko bi jo le,« je zamodroval	A
celo potuljeno nasmehnil in si želel, da se	Jelen	več ne vrne.Za Zorno Kalino je začel spet bolj	A
tako postorita, da ju pohvali sam Ostrorogi	Jelen,	ko se vrne. Drevaki so pristali pod stajami	A
sonce. Iz njega si bo natakal pijačo Ostrorogi	Jelen,	ki je sam kakor sonce.Da bi se skoraj vrnil	A
Grčavi Brest priganjal k delu, kakor Ostrorogi	Jelen	nikoli ni.Se tudi nihče nič obotavljal ni.	A
je hotel tudi to povedati, da mu je Ostrorogi	Jelen	ravno Pisano Tulpo prepovedal vzeti si za prvo	A
»Nič!« je odsekala Zorna. »Če mi Ostrorogi	Jelen	kdaj ukaže, da bom morala postati tvoja druga	A
strugi njej podobna, manjša Savinja, Ostrorogi	Jelen.	Ni se brigal ne za ribe in ne za ptiče, niti	A
hotel zasledovati, tako se je bil razvnel, pa mu	Jelen	ni pustil.Počemu bi zavoljo vneme tvegal življenje	A
poznal. Njegov rod je kopal sol, katero je	Jelen	že večkrat šel iskat čez visoke gore.Zlatobradi	A
odveslal naprej po Dravi navzgor. Ostrorogi	Jelen	je pa odposlal svojega prvorojenca, Vztrajnega	A
dobite tako dobre podpepelnjake?« je vprašal	Jelen.	Starček se mu je nasmehnil: »Ni to opresnik	A
zemlja.« »Velika mati zemlja,« se je čudil	Jelen.	»Da, da!	A
Zemlja ‒ velika mati.«	Jelen	je prikimal. Kasneje je Klas razkazal Ostrorogemu	A
nikoli zapustiti Velikega jezera, je odgovoril	Jelen,	sinovom pa ne bo branil, če se hoče kdo poprijeti	A
Save in Savinje sam sebi spregovoril Ostrorogi	Jelen.	»Kmeta in lovca in ribiča, vse tri združim v	A
jezeru zagospodarim.« V nekaj dneh sta Ostrorogi	Jelen	in Pšenični Klas postala prijatelja.Ostrorogi	A
prav ob sotočju Save in Savinje. Bresta se je	Jelen	kaj razveselil.Brž ga je začel povpraševati	A
in zdravo mladenko čimprej spet vidi, se je	Jelen	ozrl po tesno med skale stisnjeni strugi navzgor	A
Kdo je sedaj gospodar na kolišču?« »Ostrorogi	Jelen,	moj mož in tvoj oče.« »Če ga pa ni doma?«	A
256 . / In kakor je pozno spomladi Ostrorogi	Jelen	zadnji odveslal, tako je sedaj prvi pristal	A
/ . / stran 258 . / »Prav!« mu je potrdil	Jelen.	»Če noče mladec sam sebi dobro, pa kakor hoče	A
Ostrorogovce povabil, naj se ga udeleže, kar mu je	Jelen	kaj rad obljubil. Samo sporoči naj.	A
»Prav.« Vitorogi in Rakar in Bor so odšli.	Jelen	se je pa z bridkostjo spomnil svojega četrtega	A
Mu že pokažem.«	Jelen	je segel na steno in snel z lesene kljuke težak	A
Mar ne?« »Pah!« je revsnil	Jelen.	»Me malo briga, kaj misli Lisjak in drugi.«	A
Presukani se je očeta še naprej izogibal.	Jelen	pa ni tiščal za mladcem.Bo že, kakor bo.	A
nekaj bronastega orodja in orožja, ki ga je bil	Jelen	mnogo pritovoril iz tujih krajev. Ostrorogi	A
Karpu je bilo dokaj stvari všeč.	Jelen	pa ga je spodbujal: »Kar vzemi, kar vzemi!«	A
se kar mimogrede pogovorila,« je nadaljeval	Jelen.	»In tako iman sedaj jaz na tem svetu laze in	A
srknil požirek vina. »Če ti je prav,« je stegnil	Jelen	roko, »si izberi še kaj, kar bi rad imel.Potem	A
pa Neokretni še domislil, da bi mu Ostrorogi	Jelen	s svojimi možmi in mladci pomagal zagnati zobre	A
zobre v skopane jame. . / . / stran 261 . /	Jelen	mu je prav rad obljubil.Je imel do lova vse	A
veselja, ki ga je užil v goščavah. Ostrorogi	Jelen	in Neokretni Karp sta se razšla, kakor bi jima	A
živ dan ne bilo prišlo niti za las navzkriž.	Jelen	je bil na novo pridobljene zemlje kaj vesel	A
lahka drevaka. Ob izlivu Reke je Ostrorogi	Jelen	pristal.Stopil je na trdino, ki je bila močno	A
stopi v njegov drevak in ga vozi naprej. Pa	Jelen	tega ni naredil. Spet je pomignil njemu.	A
pocedila kri, bi se ne bil prav nič začudil.	Jelen	se pa ni ganil.Mirno, pa trdo je spet spregovoril	A
Presukani ni nič odgovoril. Pa tudi	Jelen	je obmolknil. Oba sta krepkeje zamahnila z vesli	A
Obli hrib proti Tihi globeli je vodil Ostrorogi	Jelen.	Svet mu je bil že izza mladih let dobro znan	A
Samo sulice, sekire in nože. Gonjače je	Jelen	zastavil za Reko navzdol. Vodil jih je Vztrajni	A
mladega drevja s koreninami vred izruvanega.	Jelen	je odkimal z glavo in pogledal Karpa: »Lej,	A
rorogove ponudbe. . / . / stran 267 . / »Pssst!«	Jelen	je postal, prislonil dlan k uhlju in prisluhnil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani