jelen (701-800)

Krave in teleta; vsevprek.	Jelen	je že razločil vmes tri močne, grivaste bike	A
Še uiti utegne. »Na tla!« je zakričal	Jelen	in sam prvi poskočil z drevesa. Presukani Lisjak	A
Morebiti bi se ji bil skok posrečil, da ni	Jelen	v zadnjem hipu zadrl svoje sulice zobru v grivaste	A
kar gotovo ujeti zobri pomandrali. »Ti!« je	Jelen	nameril s pestjo Presukanemu, ko je spet vstal	A
oskrbljen z mesom kakor to leto. Brata Ostrorogi	Jelen	in Neokretni Karp sta si pa od tega dne dalje	A
navsezgodaj, komaj se je bilo dobro zdanilo, je	Jelen	priveslal s številnimi mladci in možmi pod Ovnovo	A
»Je vse končaaano?« »Nee šee.« Vitorogi in	Jelen	sta spodaj ugibala, kaj bi utegnilo še slediti	A
cvetje in zelenje, je bil še daleč. Ostrorogi	Jelen	številnim mladcem in možem svojega rodu ni vedel	A
stanovitno. Pa si je domislil in odločil Ostrorogi	Jelen,	da pogleda z najdrznejšimi in najvztrajnejšimi	A
zavoljo potov in prehodov, da jih spozna.	Jelen	je na hitro opremil približno polovico svojih	A
ljubilo, je bil preveč utrujen. Pa se je nagnil	Jelen	k Presukanemu Lisjaku in ga iznenada vprašal	A
Drobno Grlico.« »Prav.« Topol je brenkal naprej,	Jelen	se je pa zamislil.Mu je bilo prav in mu ni bilo	A
Rajši nobene. Ostrorogi	Jelen	ta večer ni več spregovoril.Zavil se je v kožuh	A
Potem so spet v zboru zarukali na pomoč.	Jelen	prvega ruka res ni slišal.Pri drugem je pa napel	A
brezmejnemu morju. Tri dni se je mudil Ostrorogi	Jelen	na obali.Razgledal se je naokrog in dognal po	A
morje meja. Bi v takih valovih, kakršne je	Jelen	gledal pred sabo, ne vzdržal noben čoln, kaj	A
ladja komaj, ladja, kakršne je videl na Ištru.	Jelen	se je zagledal v brezmejno valovje in se zamislil	A
je blizu na skalo in se nič ni bal človeka.	Jelen	mu ni vedel imena.Nekaj časa sta drug drugega	A
vrat, zažvižgal in odletel nazaj na morje.	Jelen	se je začel ozirati na obe strani po obali.	A
pripeljati prvo ženo na kolišče, če ne, si vzame	Jelen	Zorno Kalino za svojo četrto. No in danes se	A
Saj vendar ni več negoden mladec.	Jelen	je zaveslal še dlje na odprto jezero.Gorak veter	A
Nak, nak, nak!	Jelen	je otresel z glavo.Bi mu Vitorogi Oven, ki je	A
Ostrorogi zagospodari vsemu Velikemu jezeru.	Jelen	se je ozrl v luno.Pa je zamahnil z roko.	A
kdo drugi ga je dvignil kakor silni Ostrorogi	Jelen	in pa ‒ njen oče, Pegasti Ris, Jelenov prvi	A
Sinjeoko Kodrolasko, na kar si je šele mogel	Jelen	osvojiti Jezerno Rožo.Le kako je mogel Presukani	A
izmed vseh moških, kar jih je poznala, Ostrorogi	Jelen	najbolj všeč.Leta je niso motila.	A
obraz in vdano izrekla: »Gospodar moj, Ostrorogi	Jelen!	« Ostrorogemu je desnica, ki je božajoče počivala	A
ni tesno objela zapestja. In se je že osiveli	Jelen	raznežil, se ves srečen nasmehnil in rekel:	A
za roko, kakor otroka, je odpeljal Ostrorogi	Jelen	Zorno Kalino iz koče njenega očeta.Da povsem	A
je drsel proti trdini lahek drevak. Ostrorogi	Jelen	je veslal v njem.Bil je take volje, da bi najrajši	A
V bukvi se je oglasila kukavica.	Jelen	je pričel šteti, koliko srečnih let je njemu	A
tiho prhutaje odletela raz brest velika sova.	Jelen	je pograbil sulico.Pa se je koj spomnil, da	A
Za sončno videnje je bilo zdaj že prepozno.	Jelen	si je začel ogledovati odlomljeno vejo.Kmalu	A
Zorne Kaline. S sulico v roki je Ostrorogi	Jelen	še malo postal pod razglednim brestom vrh Rožnega	A
Sonce je zaplavalo na modro jasnino neba.	Jelen	se je prestopil in opiraje se na sulico šepal	A
Rožnega hriba. Mrk je priveslal Ostrorogi	Jelen	nazaj na kolišče.Tudi po pristajnem mostu navzgor	A
spregovorila: »Gospodar!« »No?« je zaobrnil	Jelen	glavo. »Kaj se ti je prikazalo v sončnem videnju	A
»Kar govori.«	Jelen	je svojo prvo ženo pozorno pogledal. Jezerna	A
zapustil rodno kolišče. Jezerna je pričakovala, da	Jelen	vzbesni, pa ni.Vstal je, se ponosno vzravnal	A
Jezerna Roža, in tebe, Zorna Kalina.« Ostrorogi	Jelen	je stisnil pesti in stal poleg svojega ognjišča	A
bi se ne bilo nič zgodilo, je segel Ostrorogi	Jelen	po sončni vrč in se napil iz njega.Nato je molče	A
je molče sedel na klop ob steni. Ostrorogi	Jelen	se je delal, kakor bi mu za Lisjaka ne bilo	A
Nak! Dolgo je ždel Ostrorogi	Jelen	na klopi v svoji koči in se na nobeno stran	A
mater brenkarja in pevca Brnečega Topola, je bil	Jelen	že pred leti pokopal. Na drugo svojo ženo,	A
mu ni zapustila nobenega otroka. Ostrorogi	Jelen	ge sedel na tnalu v senci za svojo veliko kočo	A
škrjanec s perutmi, kadar kroži visoko pod nebom.	Jelen	je držal v roki ovelo leskovo vejo in kdaj pa	A
gotovo nikogar ne bo, ki bi nas motil.« »Prav!«	Jelen	je pokimal.Poleg njega na tleh pa se je zganil	A
nogami in stegnil rokice proti Ostrorogemu.	Jelen	je vstal in s svojo sivo brado požgečkal otroka	A
»Da se zgodaj privadi vode, jezerjan.«	Jelen	je pristal.Pripomnil pa je: »Potem pa nikar	A
svojega kolišča je gledal za njimi Ostrorogi	Jelen.	Dolgo je razločil Škrjančka, ki je v naročju	A
in drevak je Ostrorogemu zginil iz pogleda.	Jelen	je sedel nazaj na tnalo.Njegovo oko se je pa	A
Reke iz Velikega jezera, da je on, Ostrorogi	Jelen	zagospodaril nad Neokretnim. Karpom, nad prvorojenim	A
že drugo gnezdo!« je potihem sam sebi rekel	Jelen.	Pa so se mu koj misli povrnile nazaj k prejšnjemu	A
prejšnjemu razmišljanju. Tudi on, Ostrorogi	Jelen,	je odgojil dvoje gnezd.Pravzaprav še troje.	A
Od lakote jih menda rod ne bo pustil umreti.	Jelen	je z roko odpodil muho, ki mu je sedla prav	A
Komaj kar je za nohtom črnega, pa nič več.	Jelen	je vstal in odšel na sončno stran koče. Spet	A
Spet so zacvrčale lastovice. Ostrorogi	Jelen	je potresel s sivo brado in lasmi, oči pa so	A
Haaa! On, Ostrorogi	Jelen,	je odprl Velikemu jezeru pota v svet.Najprej	A
Bar, proso, ječmen, pšenica. Ostrorogi	Jelen	se je prestopil in šel naokrog ob ograji svojega	A
bilo pod mostiščem med koli vse živo rib.	Jelen	je sedel na hlod poleg vhoda v svojo kočo.Začel	A
kaj se pravi krhati rod. Nato pa ‒ Ostrorogi	Jelen	se kar ni mogel domisliti, za čem naj bi se	A
Pod mostiščem se je nemarno zadrl kormoran.	Jelen	je topotnil z nogo ob brunca in prepodil črnega	A
Oprezni Srnjak, najstarejši sin Zorne Kaline.	Jelen	se je začudil.Hkrati ga je zaskrbelo: »Kaj se	A
Zamišljen, kakor že davno ni bil, je Ostrorogi	Jelen,	najmogočnejši glavar v vsem Velikem jezeru,	A
pšenica, odvrni točo od nje, o vekovečna.«	Jelen	je zamežal in razločno videl pretečena leta	A
da bi mogli prodreti z njimi. Pomirjen je	Jelen	odšel nazaj na mostišče in velel Srnjaku, naj	A
odveslal navzdol po Reki na valove Save. Ostrorogi	Jelen	je dolgo gledal za njim.Ob kolišče pa je pristajal	A
dež. Šele ko se je ulila gosta ploha, se je	Jelen	oddahnil.Bil je preverjen, da vekovečna mati	A
tremi, štirimi dnevi bi se bila morala vrniti.«	Jelen	je vstal: »Da bi ju vsaj še tri, štiri leta	A
rasle na pobledelem strnišču visoke kopice.	Jelen	je s prstom pokazal proti Brdu: »Jezerna Roža	A
zaihtala. »Spet si modro odgovorila,« je pritrdil	Jelen.	»Kaj pa, če bi že naprej vedel, da ne bom zmogel	A
Jezerna je sedla poleg Ostrorogega. »Hm!«	Jelen	je stisnil pesti.»Samo s svojimi bojevniki bi	A
Jelena je skrbel rod, Jezerno Rožo pa Ostrorogi	Jelen.	Skozi dimnico je priletel velik sršen.	A
volno kožuhovine. Da bi spet ne vzletel, je	Jelen	kar z dlanjo udaril po njem tako naglo, da sršen	A
Po Reki navzgor.« »Kdo?« je vprašal	Jelen,	čeprav je dobro vedel, koga mladec misli.Samo	A
kar zaiskrile. »Ne, sedaj še ne,« je miril	Jelen	razvnetega mladca. »Prav!« Orel je odvihral	A
reki. Z mostišča je gledal za njimi Ostrorogi	Jelen.	Njegov obraz je bil mračen.	A
Nak! Nikoli! Ostrorogi	Jelen	se je počutil, kakor bi bil ohromel. Molče je	A
Najbolj so vreščali otroci.	Jelen	je razločno slišal, kako je nekdo zakričal:	A
prišli z veliko silo in s sovražnimi nameni. Nič.	Jelen	se je zavedal, da mu zdaj ne kaže drugega, kakor	A
Po glasovih, ki so prihajali od zunaj, je	Jelen	spoznal, da drevaki že pristajajo.Nič več se	A
vzhodnjaki misliti, da se jih boji. Ostrorogi	Jelen	je vstal, si nadel risov kožuh in vzel v roke	A
nagrebenjenega. Skozi stisnjene zobe je šepnil	Jelen:	»Bronaste oglavnice!« Sivolasemu Jelenu se je	A
oči in spregovoril: »Rodov pastir, Ostrorogi	Jelen!	« Ostrorogemu se je posvetilo.Prepoznal je tujca	A
Vse je hotel vedeti.	Jelen	je bil takrat zgovoren kakor redkokdaj. Opisal	A
revnega trgovca Triandra?« »Se,« je pokimal	Jelen	in se nasmehnil.Potihem pa je priželel zvitemu	A
Pa sem jo. Pozdravljen, sloviti Ostrorogi	Jelen,	vsega Velikega jezera gospodar!« »Pozdravljen	A
počaščenega. Nato sta si pa preudarni Ostrorogi	Jelen	in krepki črnolasi vzhodnjak segla v roke.Ostrorogi	A
»Kaj ukazuješ, gospodar?«	Jelen	je zaupljivo pogledal stasitega mladca: »Sedaj	A
je Zvedavo Črnoglavko res odstopil Turovcem.	Jelen	se je zavoljo tega tako razjezil na Mrkega,	A
vode in se marsikaj lahko dogodi. Ostrorogi	Jelen	je doslej še vedno prav znal voditi svoj rod	A
kako je ravno glede tega nepopustljiv Ostrorogi	Jelen.	« »Ne bom skušala više letati, kakor pa me morejo	A
rodni brat, Jasnooki Orel.« »Prav!« Ostrorogi	Jelen	in Oprezni Srnjak sta obrnila drevak nazaj proti	A
Zoper uroke.« In sta oba obmolknila,	Jelen	in Kalina.Zaspala pa še dolgo nista.	A
Prav gotovo bi pa uganili, da jim Ostrorogi	Jelen	ne zaupa in zato pošilja za njimi okretnega	A
Res se ne smeš več obotavljati,« je pritrdil	Jelen.	»Čakaj še, da ti obesim ogrlico iz pasjih zob	A
»Ne bo!« Brat Orel in oče Ostrorogi	Jelen	sta Srnjaku kar oba hkrati znova zatrdila, naj	A
so mu bili kolikor toliko znani. Že Ostrorogi	Jelen	uredi, da bo smel izpirati dravske prodove.	A
mora čimprej domov. To bo gledal Ostrorogi	Jelen.	Srnjak je vstal.Nadel si je orožje in pobral	A
navzgor in pristal pod domačim koliščem. Ostrorogi	Jelen	je že spal.Ni ga maral buditi.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani