groza (1.725)

pošilja Herman svoje črne hlapce. VERONIKA O,	groza!	Kje je še na svetu bolj nesrečna mati!	A
kupljenega duhovna poročni blagoslov. VERONIKA O,	groza,	groza! HERMAN In pleše dalje svoj mrtvaški	A
duhovna poročni blagoslov. VERONIKA O, groza,	groza!	HERMAN In pleše dalje svoj mrtvaški ples.	A
VERONIKA znotraj: Kdo si? Pomoč! HERIČ O,	groza,	groza!Zdaj hitro stran čez celjske meje.	A
znotraj: Kdo si? Pomoč! HERIČ O, groza,	groza!	Zdaj hitro stran čez celjske meje.	A
privleče Ljubico do njene celice) . . . radost in	groza,	nežnost in nasilje, vse hkrati, en sam smrtni	A
gleda očeta. URH se prime za glavo: To je	groza!	Hodi silno razburjen sem in tja.	A
takrat sem že zaslutila, in tega me je bilo	groza,	da bom bolna kakor ti.Silno sem si zaželela	A
tečna je): Pravilno. Od breskve teče, da je	groza,	vse zapacá. Njegov odrinjeni stol, on sede	A
hrup njegovega motorja. TINA: Mene je malo	groza.	Kaj pa, če bo kaj hudega napovedala?	A
strjena kri? DOBNIK: Na obrazu se ji ni poznala	groza.	Gledala je doli s čisto mirnimi očmi.	A
časih sem se vzbudil ponoči, pa mi je bilo	groza,	da bi planil in zakričal ... POLJANEC: Odeni	A
noč! Nič se ne boj; in če se vzbudiš in ti bo	groza,	me pokliči!Upihne svetilko, nato odide v ozadje	A
grobišču temnem predno me pride rešit Romeo? O	groza!	Ali se ne zadušim v tej kleti, ki otrovna usta	A
LORENZO Ostani, pojdem sam! -	Groza	me je; o, zlé nesreče se bojím. BALTAZAR	A
kaj ne, Meta, da ga obrekujejo oni, ki mu ‒ o	groza!	‒ očitajo, da je svojo prvo ženo sam umoril	A
(Vsi strme nepremično vanjo. Čudna	groza	gre od nje.Pred Pečarico obstane.	A
Čuvaja urno planeta, na grad v dvorane.	Groza	tiha! Ob Vitovcu obstaneta: Glavar leži na tleh	A
bobneče, sobe prevelike, dvore preblesteče.	Groza	ga obhaja. V vsaki grajski sobi krasno ko sred	A
svetišče, krasa pravega ognjišče -- tiha	groza	me sprehaja. Kažejo se iz goščave kakor	A
na pot! Vzemi palico, pokrižaj se in	groza	in noč s teboj! TAM DOLI JE MORDA ŽE POMLAD	A
kaplje ne otirajo ‒ Kot neizgnana, smrti skrivna	groza	steklene ječe te zapirajo, še sanjaš, kak te	A
le preres, Ko luna solnce že je bledó; Zapira	groza	mi besédo. Oh! noč bo kmalo čez in čez!	A
stresate glavé, kaj v stran očí Obračate, kaj	groza	zdríza vas? Strah vas je sina, ki je mater vbil	A
njivah vsi plodovi v dežju gnijejo in mro.	Groza,	groza, temna groza se budi. Groza, groza, temna	A
vsi plodovi v dežju gnijejo in mro. Groza,	groza,	temna groza se budi. Groza, groza, temna groza	A
dežju gnijejo in mro. Groza, groza, temna	groza	se budi. Groza, groza, temna groza je zajela	A
Groza, groza, temna groza se budi.	Groza,	groza, temna groza je zajela vse ljudi. Roke	A
Groza, groza, temna groza se budi. Groza,	groza,	temna groza je zajela vse ljudi. Roke, roke	A
temna groza se budi. Groza, groza, temna	groza	je zajela vse ljudi. Roke, roke, žuljave in	A
60 . / Za mano ure sončne sreče, pred mano	groza	temnih dni, krog mene stene večne ječe ‒ pa	A
po skalah tam plazi se pisani gad, in potnika	groza	obhaja, ko vidi strupenega zmaja. A meni kaj	A
stojim, rad v tvoje svetišče upiram očesa, in	groza	skrivnostna srce mi potresa, v lepoto čarobno	A
skali na bregu se voda pení. Al strah, al te	groza	ni, revni vojak? Morjé je neznanih duhóv domovina	A
dajte mi spanja! . / . / stran 18 . / Ena je	groza	Ena je groza, ta groza je: biti ‒ sredi kaosa	A
spanja! . / . / stran 18 . / Ena je groza Ena je	groza,	ta groza je: biti ‒ sredi kaosa, sredi noči	A
stran 18 . / Ena je groza Ena je groza, ta	groza	je: biti ‒ sredi kaosa, sredi noči, iskati izhoda	A
izkoplje iz zadreg. Z njim vred se osmeši, da bo	groza.	Ali ne bi mogel sinu izročiti?	A
prepaden, zato ga je bila obšla skrivnostna	groza.	Kot očetov ljubljenec ga je bil navajen milega	A
A mama je molčala. »Kakšna	groza,	gospa.« Okoli mize je hodila in debel svitek	A
je hodila po gmajni. . /\ .. stran 167 . \/	Groza	jo je, da je mrzila pokrajino, ki Giovinezza	A
so zvenele v nji materine pohlevne pretnje, a	groza	je je bilo.In tedaj je skušala želeti, da bi	A
zaradi divjanja črnih mož, ki vpijejo eia, eia,	groza	v njih otrocih; zaradi ognjev, ko bežijo s predstave	A
ne bi z njimi hkrati prebudila v njem meglena	groza	zaradi mož s črnimi srajcami in bodali.Takó	A
tudi strah od Cirilovega strela kakor prepad.	Groza	otroka pred padcem v praznino, groza, ki gre	A
prepad. Groza otroka pred padcem v praznino,	groza,	ki gre skozi Cirilove možgane in skozi njegove	A
»Ne vem.« »A ko se bojiš, ko te je	groza,	gotovo nekaj čutiš, ne?« »Ne vem.«	A
Ne vem! A se mi gnusi in me je	groza.	« Potem je jezno in trdo rekla: »Ne vem!«	A
polglasno rekel Peter Majcen. In ni ga obšla	groza.	Bil je tako miren, da se je samemu sebi začudil	A
sence, da kar letim skoznje. Zgrabi me strašna	groza,	dih mi zastane, padam in padam ... A nisem	A
da padam skozi te sence. Zgrabi me strašna	groza,	dih mi zastane, padam in padam ... Nisem	A
»Za velike rane ...« je ponovil Matic.	Groza	mu je izginila iz oči, a vendar je še z nezaupanjem	A
»Norčka so živega pokopali!« »O	groza!	« je zavreščal Presveta Moštaca. »Zgrabite jih	A
Trantura, reče Pavel Vatovic, kako te je strah,	groza	ti jaše na tilniku. -	A
- Nič	groza,	nič groza, moj Vitovec Vatovec, pravi Frančišek	A
- Nič groza, nič	groza,	moj Vitovec Vatovec, pravi Frančišek, samo varstvo	A
prevesile proti rokam in videla je, da je, o	groza,	ključ ves krvav.Tekla je k vodnjaku, obračala	A
mrki sloji tesnobe, svetlobe in zadnje moči in	groza	in vztrajnost.Ne, vrat ne odpre, okrogla in	A
razlezel, razpustil, da ga je nenadoma postalo	groza	lastnega glasu.Tako tuje in čudno je odmeval	A
ves dan, vso noč ob mestu, ves dan ta vroča	groza,	da spodaj prasketajo temelji, s prepletenimi	A
vzeti. Toda v njegovih prsih narašča tesnobna	groza,	ko jo gleda, kako iz dneva v dan in vse bolj	A
polne trupel. V Witoldovo mlado dušo napravi	groza,	ki to noč hodi po stanovanju Ozynskih, strahotno	A
razprte oči obraza, ki čisto spredaj gleda vanj.	Groza	je v njih in do vrha so napolnjenez onostranstvom	A
tak splašen klobčič. Bila je huda in skupna	groza,	poprej so bili drug drugemu pekel.Kje je bil	A
blede. Od strahu mu zenice vročično plešejo,	groza	jih poganja po teh zrklih.Ta bo res crknil kot	A
od njega se širi neskončno privlačna molčeča	groza,	nekdo ju opazuje.Vendar zdaj ne more, noče,	A
razen če so to res posli zahtevali. In čista	groza	ga je bila ob misli, da bo potovala njegova	A
budnosti in ne iz sna, je bila grška. Deimos -	groza.	Deimos v obliki bele ženske roke, ki je ležala	A
smeha, ležiš pijan in po polsnu se ti pretaka	groza	pred jutrišnjim dnem.Ni ti do smeha, sploh ti	A
mislijo poslednjega izdiha, potem me je tudi tega	groza,	kajti lahko bi šla na oni svet tudi z mislijo	A
jutro je gledal v strop, vsako jutro ga je bilo	groza	lastne težke in nesmiselne usode.Nikoli poprej	A
klečeči človek v svoji molitvi ozrl, ga ni popadla	groza,	groza je popadla Simona Lovrenca.Stotniku Windischu	A
človek v svoji molitvi ozrl, ga ni popadla groza,	groza	je popadla Simona Lovrenca.Stotniku Windischu	A
brezno, hladno jima je in spanec jima beži z oči:	groza,	jama in zanka so pred teboj, prebivalec zemlje	A
ki je sedela poleg nje, in obšla jo je čista	groza	nad seboj in nad tem, kar se je pravkar zgodilo	A
neko noč suvala s sebe. Za hip jo je oblila	groza,	kajti vedela je, da črne ptice ne bo pregnala	A
njeno vlažno dlan, in potem me je postalo malo	groza,	ko sem pomislil, kako sem ves oznojen, ko sem	A
prosojnost, veš, in vidiš, a vendar te grabi	groza.	V preprostih stanjih prihajajo.	A
ni okrog, nekaj korakov nazaj, ko se majhna	groza	prebuja v prsih, in si rečeš, da se moraš zbrati	A
mu je zledenela in v oči se mu je naseljevala	groza,	usta so se odpirala za klic, za krik. Tisti	A
takim človekom, kot je bil Feliks? Kakšna	groza	se ji povsod notri pretaka ob misli na tisto	A
Odpirala je usta.	Groza	v tej hlastajoči ustni votlini.Potegnil sem	A
zmagovite pridige, samotne ure v celici, tiha	groza	ob pogledu na hladno napravo natezalnice, krik	A
grozno. - Ah, je rekel njegov glas, to je vsa	groza	samotnosti, ko te ni bilo več. -	A
četo Juarezovih Indijancev. Popadla jih je	groza,	ko so nad seboj zagledali nekakšnega boga, ki	A
izgubljeni pogled je nenadoma splašen, neka	groza	se naseljuje vanj, nekaj je odkrila tam zadaj	A
nogami še enkrat nekaj hrsknilo in se razmazalo.	Groza	ga je za hip ulila v svinec.In strašen stud	A
živeti, čeprav je bila na dnu tistega pogleda	groza	pred smrtjo, hipno doživetje in doumetje smrti	A
takšna sluzava prilagodljivost. Zato me je bilo	groza	takega vegetiranja, zato se je bilo treba umakniti	A
lučjo obsijanih, globoko v noč bežijo sence,	groza	in stud vladata zunaj teh sten, to klavrno bitje	A
venomer prisoten, zbeganost, ki je bila prisotna,	groza,	ki razširja oči in povzroča, da se ozira okrog	A
ne počitka, ne umika ni bilo. Moreče sanje in	groza,	ki ne dovoljuje pozabiti nase in na drobne posameznosti	A
/ Zdelo se mu je preneumno vse skupaj, ta	groza,	ta konj, zelenkasto okno s križi, on na preprogi	A
jutri lov in fazani in take reči, zdaj pa taka	groza,	saj se nisem napil, saj nisem preveč jedel,	A
mišica na obrazu se mu ni premaknila. Neznana	groza	se je naselila v Antóna, ko je gledal ta kamniti	A
dneva v dan vozili ali znašali grmade trupel,	groza	in strah jetnikov, utelešen simbol smrti in	A
in globino. Ni pomoči, za goltanec ga grabi	groza,	prsi razjeda krhka bolest, ves je do kraja razpuščen	A
teh prekletih sičečih ustonožcih. Ne, ni ga	groza,	sploh nikakršne groze ne čuti, le stolči jih	A
oddihuje tam zgoraj nad njo. Ona čuti, kako odteka	groza	navzdol, po ulici, ki teče skupaj z grozo tja	A
me je, sam ne vem, zakaj, popadla takšna tiha	groza,	takšna mirna groza, ki človeka ne zagrabi znenada	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani