nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Tudi v glavi so mu tekle te žile, tudi oči je imel prepredene z drobnimi rdečimi žilicami, ves je bil priskuten, ves sluzast, ves se je premikal in preoblikoval, debeli kosi bele, sluzaste premikajoče se snovi, prepredene z drobnimi rdečimi nitkami, polnimi krvi, ki je v drobnem curku tekla skoznje.
Zdelo se mu je preneumno vse skupaj, ta groza, ta konj, zelenkasto okno s križi, on na preprogi, v tuji deželi v tuji sobi, nemočen, oslabljen. Preneumno, moral bi bil vstati in zamahniti z roko, zakleti ali kaj, postalo ga je strah, resnično ga je začelo zebsti od groze, njega, lovca neustrašnega, ki bo v teh krajih lovil zveri, ki si bo obesil zajcev in fazanov okrog pasu, ki bo ustrelil jelena; tudi na ušesih je imel konj drobne modre žilice, neslišno se je premikal sem ter tja po prostoru, velikanski konj, privid iz otroških let.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani