groza (101-200)

zakaj, popadla takšna tiha groza, takšna mirna	groza,	ki človeka ne zagrabi znenada, ampak leze počasi	A
za kakršen koli strah ali vznemirjenje, tista	groza	kar leze gor in dol po telesu. Obrnil sem	A
pomoč? Najbrž me je bilo zgoraj res strah, tiha	groza	plezavka je storila svoje.Pomoči pa seveda ni	A
nekega prekletega prestrašenega zlobca v sebi, in	groza	ga je bilo ob misli, da je njegov sin z vsem	A
se naj torej brani. Ampak nalezljiva je ta	groza,	ki jo nosi v sebi.Nič mi ne more s svojim, z	A
popolnoma tiho, ko je ta krvavo rdeča nebeška	groza	potovala po nedopovedljivo velikem, praznem	A
stopilo skoznje, solze ali kri ali gnev ali	groza.	Nagnil sem se, da bi mu čisto od blizu pogledal	A
notri je njihovo onstransko zatočišče, njihova	groza	in velika smrt, ki ji s svojim tuljenjem ne	A
v morju je puščal svojo temno senco in črna	groza	se je naseljevala v prazni prsni votlini.Potihnili	A
Nekdo drug je bil. Tiha	groza	se mu je topo sklenila okrog srca. Ko je	A
risala nejevernost, ki jo je počasi izrivala	groza.	Iz učilnice so začeli prihajati posamezni vzkliki	A
na njem ni bilo sledu strahu ali panike, le	groza	mu je sedela v očeh.Spomnil se je, kako je nekje	A
Spomnil se je, kako je nekje prebral, da je	groza	kozmični strah, ko v trenutku ne razumemo več	A
odbilo po tleh. Na obrazu se mu je zazrcalila	groza:	da ne bodo ušli brez njega!V hipu je bil spet	A
rame sploh ni čutil in ga bolečina ni skrbela,	groza	ga je bilo misli, da se bo zaletel, padel, ostali	A
polival z mrzlo in vročo vodo... Preplavila ga je	groza,	nekakšen posttravmatični šok in po dolgih letih	A
tarči podobno, potem pa se ga je v hipu polotila	groza	- ga bo spohal z raketo?!Zadržal je sapo in	A
jaslih, čeprav ni bil strahopeten, vendar obide	groza	Jurija v tej samoti, in polasti se ga grenak	A
zobmi in pogledal tako divje, da je deklico	groza	obšla. »Rožanec je,« je dejal.	A
njegova smrt ob trdi glavi, da je spreletela	groza	tudi Gašperja. Miha se je lovil trenutje z rokami	A
bi ti koga po nesreči ubil, kako bi bilo mene	groza	pred teboj!Jaz te imam tako rada, stori to meni	A
nenadoma Bric in za njim Tone. Sestro je stresla	groza,	ko je zagledala svojega brata.Prva misel je	A
« se je prebudila spet žena, ki jo je obšla	groza.	»Nič,« je dejal mož, hud, da ga je žena premotila	A
besede. . / . / stran 115 . / Spreletela jo je	groza	in mrazilo jo je po nenaspanem telesu.Če je	A
bedasto, da so otroci prepadli in je soprogo	groza	obšla; potem pa si je zakril obraz z rokami	A
si bil zločinec.« Ženo in otroke je stresala	groza,	ko so poslušali to govorjenje, in kaj bi še	A
nobenega glasu ni bilo iz grla. Zdaj zdaj bo	groza	in konec, mu je šumelo po glavi. Tedaj pa se	A
slišati. Skoz okno je sopla zimska noč, in mrzla	groza	je spreletela Cilo.Obrnila se je, meže od strahu	A
ker se je že temnilo, je bilo Kornelije malo	groza	same v prostorni dvorani, kjer je odmev ponavljal	A
spustil na miroljubne poslušalce, ki jih je	groza	prešinjala ob pripovedovanju grozovitih reči	A
železen kavelj dva sežnja od zemlje. Mrzla	groza	je spreletela stražarja, ko so se možje obrnili	A
priimke si jima dajal, da je bilo drugih nas kar	groza,	in ko sta te hotela zgrabiti, mahnil si z rokama	A
Šnakšnepskovskovo podobo za zlo vzel, saj je skoraj mene	groza	bilo zraven njega iti.Ko bi ne vedel, da so	A
pomagati, je jel rentačiti in kleti, da me je	groza	obhajala.In glej, čudo se godi! hudi duhovi	A
kljuje po drevesu, da se sliši daleč naokrog.	Groza	ga spreleti, ko pomisli, da bo moral morebiti	A
prav sprijazniti, vedno ga je obhajala neka	groza,	kadar ga je Jurij od strani pogledal izpod košatih	A
Dorici, da napolnim svetilčico.« »Pa vas ni	groza?	« Boltovec malo zamiži in se namuza, češ ‒ mene	A
. / stran 63 . / Vse pričujoče je stresla	groza,	celo Miško je vlekel sapo k sebi, le vahtmajster	A
strmi tja, odkoder je prišel glas. ‒ Strah in	groza!	Kaj je to?	A
mrzel veter jo spet vzdrami iz omedlevice,	groza	jo obide, ko se ozre okoli sebe.Kolikor more	A
se nekaj premika: res, ali ga le oko slepi?	Groza	mu strese vse ude.Iz predalnika gre prečudna	A
smrt. Kaj čuda, da jim je srce polnila tajna	groza.	Le malo jih je bilo, ki so ravnodušno mislili	A
še niso videli. Štefana je spreletela tiha	groza.	‒Jožefov grob! ‒ mu je šinila v glavo misel	A
Liki steklene so strmele vanjo Minkine oči.	Groza	jo je spreletela ob Aničinih zadnjih besedah	A
. / stran 104 . / Z obraza mu je odsevala	groza.	Štefanu so se napolnile oči s solzami.	A
niso bili strelni jarki. Moštvo je popadla	groza.	Dozdevalo se mu je, da se bliža sodni dan.	A
drugi pa so dobili le manjše rane. Vsem je zrla	groza	iz oči ... Topovi so dobro rešili svojo nalogo	A
XV. Oh,	groza!	‒ je šepetal Štefan in se stiskal v kot, ki	A
tesno pri srcu. Zlasti novince je prevzela tiha	groza.	Čutili so, da mora biti bitka nekaj strašnega	A
vzbudila zla slutnja. Iz oči ji je zrla tiha	groza.	‒O Bog, kaj naj storim? ‒ je vzdihnil pri sebi	A
so ji obvisele in v udrte oči ji je navrevala	groza.	Ne! je komaj iztisnila.	A
kretnjo opozorila. Kaka nesreča, ki bi ji ‒ o,	groza	‒ za zmeraj zaprla usta; storila, da bi z njo	A
vedela, komu naj bom, hkrati pa me je obšla	groza	pred zadnjimi dogodki v kavarni, ki so se zelo	A
nikoli ne izpregovorila! Bogobáznik, ali te ni	groza,	da bi s tvojih besed zadela nesreča tebe in	A
pohval, uvaževanj, priznanj, odlikovanj, da je	groza.	«Snel je manšete, odpel iz njih gumba, jih ožel	A
bil tako tih in miren. . / . / stran 323 . /	Groza	je bilo človeka njegovih izbuljenih oči, ki	A
Bierkopfa so vsi ostrmeli, vse je izpreletela	groza,	vsi so odskočili kolikor mogoče daleč od one	A
tirali v zapor, ako so našli pri njih orožje.	Groza	jo je obšla. »Nu, kaj se držiš kakor lesena	A
s šopom opank v kaznilnico. Navdajala ga je	groza	pred prostori, kjer žive po narodnih pesmih	A
Kako si ti neumen!	Groza!	« To je odvrnilo Lazarja od Ivanke in	A
Kje je tvoja pamet?	Groza!	« »I nu -« je zamrmral Vah in se potuhnil	A
in pred predalnikom in vsa druga hišna dela -	groza	- kaj to frajlici mar!Da so le lasje lepo na	A
»Poln kup jih je tam!« »	Groza!	« je vzkipela Vahulja, »to je pa že preveč, da	A
življenje - Kako prazno, neumno govoričenje!	Groza	- Res, da ga ni človeka, kateremu bi se ne mogli	A
te čakajo v hiši in tvoj oče. Mene je obšla	groza	... mrzel pot me je oblil ... moj oče so že umrli	A
k vejam in je razmahoma sedla nanje. Pa, o	groza	‒ veje so se pošibile, polomile in žena je padla	A
Jaz sem ostal sam in po pravici povedano ‒	groza	me je bilo.Brskal sem po tleh in koprneče sem	A
‒ Od kod naj jih ve! ‒ Kar	groza	me je bila.« Kocmur je vstal od večerje in pričel	A
kje je ‒ čutil je pod sabo trdo klop, neznana	groza	ga je prijela in mu dušila glas.Polagoma se	A
Kaj vse sem snedel in kako in koliko!	Groza	me obhaja ob spominih. Jetrne in krvave klobase	A
zadnjič je povedal in ga je očitno bilo kar	groza:	sošolec iz II. a da je na veliki petek kožo	A
preko ne prizanesó našim svetinjam in jih ni	groza	z brezbožno roko reducirati nam univerze, ki	A
laško: »Monte Carlo!« reče in je človeka kar	groza.	Kakor nalašč bo za to službo, nikomur ne bo nič	A
ravnatelju. Gospo šepetalko je spreletela	groza:	pletla je nogavico in sta se ji zmuznili dve	A
pesem mi je bila že mladeniču všeč, prijazna	groza	me je spreletela, kadar sem jo bral ali slišal	A
biriči in padarji in sodniki, vse je pretresla	groza	in so rekli: »Aha!« in so to reč zapisali in	A
grdo pri fraku; tisoč vragov, še danes me je	groza,	če se spominjam, v kaki nevarnosti sem bil	A
stran 18 . / Zdrava sta, ali sestradana, da je	groza,	kar ne dasta se napasti.Živa sta, po bolnici	A
na dan, kar sem z gnevom slutil, in globoka	groza	mi je mozeg pretresla ob tem prečudnem, neverjetnem	A
Grabilo ga je in ga pretresalo; sladkost in tiha	groza,	strah in hrepenenje je vrelo v njem. Noč je	A
in govorila šepetaje, kakor bi ju bilo nečesa	groza.	Oba sta čutila, da se nekaj maje in ziblje,	A
po tatinsko in prvič v življenju ga je bilo	groza.	Vežna vrata so polahko zadrsala, nato je k njim	A
Gledala je. Njene oči so ostrmele:	groza	je lila s podobe.Prečista je imela glavo nagnjeno	A
bajte. Nekega jutra pogleda v čebriček - in	groza	- v njem, sredi pomij, leži mrtva Lišpavka.	A
Po strehi je ropotalo in bobnalo, da je bilo	groza.	Kar blizu koče nekam pa je treščilo, da se je	A
iz bližnjega grma in v gobcu nesel - strah in	groza	- razcefran in razdejan tetin kvedrovček. »Oj	A
lačni kljunčki in kličejo starko. Nekega dne	groza	in jeza me je obšla - opazim ob gnezdu gada	A
v gozde. . / . / stran 25 . / Mene je bilo	groza,	da sem se ob vsakem tresku vnovič križal.Prve	A
poudarjalo?« se je dobre volje prirežal do mene. »	Groza	me je bilo, stric, vas pa od nikoder.« »Saj	A
da zazija široka razpoka. In skozi luknjo ‒	groza	‒ pogleda črna glava in za glavo se pomika črno	A
cvetnonedeljsko šibico in kar nič ga ni bilo	groza.	Trdno je veroval, kar mu je naročila blaga babica	A
Bridka je bila pot. Povsod strah in	groza,	jok in stok, beg in tek.Če se je ognil na levo	A
videl smrt pred sabo, me je tako zničila, da je	groza.	Za enega bi prosil, naj me pospremi do dna.«	A
nemirno plapolal, čisto tiho, z višnjevim žarom.	Groza	me je hotela popasti.Tipal sem po nožu in se	A
nikdar okušena in vendar od vsakega srca občutena	groza.	Zvonček je zapel, župnik je pristopil, da nadaljuje	A
z rokami in bruhati kletve nanjo, da je bilo	groza.	Z zobmi je škripal, stiskal pesti, se bil po	A
»Bog se naj vas usmili, kot tolovaji ste.	Groza	me je. Čemu to?«	A
tat naše svobode! Ti moč Bizantincev, ti naša	groza,	oj, tale ogenj te požre, tale ogenj opali tvoje	A
»Bo, mora biti! Zakaj	groza	se godi za Donavo.Tisti pesjan, tisti Tunjuš	A
satanska narava ni zmogla, da bi ne pretresla	groza	njene duše, ko se je domislila, da preganja	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani