nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Zdelo se ji je, da je slabost minila in še enkrat se je z vilicami stegnila k pladnju, odrezala je kos mesa in v hipu, ko ga je primaknila k ustom, je začutila, da se je vse skupaj ponovilo, da mora vstati in teči ven, toda tudi grenki pljusk je bil že v ustih in še preden je ponovno stisnila zobe, je bil tudi že zunaj. Pljusnilo je čez njeno roko, v krožnik in po mizi, najprej nekaj rumenega, potem koščki mesa in zelenjave, ki ju je že zaužila, nekaj črnega, vino, ki je ležalo v želodcu, vse skupaj je pljusnilo po njej in po mizi in po obleki suknarjeve gospe, ki je sedela poleg nje, in obšla jo je čista groza nad seboj in nad tem, kar se je pravkar zgodilo in česar nikoli v življenju ne bo mogla popraviti. Omizje je utihnilo, najprej so zgroženo gledali, potem je nekdo vstal, ni videla kdo, neki moški, in jezno vrgel nož po mizi v tisto bljuvanje in med pladnje, odrinil je stol in odšel ven.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani