nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
In lahko bi umrla, ko ne bi bilo ljubezni do njega, srce bi zastalo, ker v njem ne bi bilo več duše, ki je ljubezen. In če res gre človek na oni svet s poslednjo mislijo, s tisto, ki jo je imel v sebi takrat, ko se je življenje pretrgalo, z mislijo poslednjega izdiha, potem me je tudi tega groza, kajti lahko bi šla na oni svet tudi z mislijo sovraštva in studa nad tabo, Windisch, ne pa z mislijo ljubezni do njega, Simona Lovrenca, mojega ljubega, ki tava med vojskami proti Kölnu, suženj in romar, izdan, potolčen morda, nemara krvav, nemara rešen, proti Zlati skrinji, ob kateri se bova gotovo srečala še na tem svetu, še na tem, kakor sva se srečala že zunaj tega sveta v Klostru Bentlage, ob vratih do drugega sveta. Srečala se bova, pa čeprav za en dotik, en pogled, za eno besedo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani