nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Pri Svetem Roku na Kranjskem je temno, v zvoniku trepeta Katarinin angel, kajti od nje, od Katarine, ki ji je zvest, odkar je ugledala luč sveta in ji je bilo določeno, da se bo napotila za njenim sijanjem, od nje zdaj iz daljave prihaja polarni hlad, okrog njenega srca je mrzlo in temno kakor v onih temnih in pustih predelih na severu in nekoliko na levi; čeprav hodi okrog cerkve v Kölnu, kjer bi jo morala obliti zlata svetloba, tolikokrat je sanjala o njej. V mesto sta prišla kakor tihotapca, kakor splašeni senci, ki ju v nočeh prebuja grgrajoča vreča mesa, grgrajoča duša iz odprtega brezna, ponoči se ne dotikata, vsak izmed njiju gleda v svoje brezno, hladno jima je in spanec jima beži z oči: groza, jama in zanka so pred teboj, prebivalec zemlje. Drug drugemu sta živa priča neke noči, ki bi jo oba rada pozabila, ko bi jo mogla pozabiti, a ni mogoče, ni mogoče pozabiti tiholazniškega in zavratnega vlačenja težkega mesa, zavitega v ribiške
mreže, zavitega v vrečevino, Simon ravna, kakor da bi vse to že zdavnaj premislil, truplo obloži s kamni, zvrne ga v čoln in odvesla daleč na jezero... ko se vrne, se za hribi svetlika, na postelji leži Katarina, brada ji drgeta od mraza, ki je ne bo več zapustil, zdaj jo zebe tako močno, da je Simon ne bo mogel več pogreti, tudi če bo zunaj pomladna mesečna noč, posuta z zvezdami, pod katerimi sta ležala neko davno pomlad...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani