davkar (161)

resnice. Zdaj sede tam notri: gospod župan, gospod	davkar,	gospod učitelj in tako dalje.Vsi so trdno prepričani	A
Kakšna vdanost! Danes pa pride kakor	davkar	z računom: izbira, zahteva, da o hvaležnosti	A
pravi, da ona lahko kar govori, ko ji tisti	davkar,	pri katerem pospravlja, tisti Čič primorski	A
gospoda velik lov po gori Sv. Florijana. Sodnik,	davkar,	pri stav, zdravnik, sploh vse, kar je bilo bolj	A
enega je ustrelil sodnik, drugega pa kratkovidni	davkar,	ki je ponosno nesel svoj plen proti Dolini.	A
kako prijetno življenje ga čaka v novem kraju;	davkar	Bramor je sicer jako natančen in marljiv uradnik	A
Nekako ob tem času pridejo navadno, gospod	davkar,	gospod kontrolor in gospod adjunkt.Vi boste	A
Predstavim vas jaz. Gospod	davkar	je tako dobrodušen človek, da vam ne bo nič	A
nastopa skupno; kamor gre eden, to je gospod	davkar,	tja gredo vsi drugi.‒ No, mi o volku, volk iz	A
do ušesa obrobljal venec belih las; to je bil	davkar	Bramor. Priletnega kontrolorja in mladega adjunkta	A
načelnika, in Murnu, ki je igral šah, se je zdel	davkar	kakor stolp v igri, tako mogočen in okoren,	A
gospodu. »O, o, tako, tako?« je dejal gospod	davkar,	se obrnil na pol in premeril Murna z drobnimi	A
Muren? Kakor kak natakar,« se je smejal debelo	davkar.	Muren je zardel in dejal prtič iz rok in jecljal	A
treba, gospod praktikant, ni treba!« ga je miril	davkar.	»Saj smo domači.	A
»Nič četrtinke, en štefan, gospa,« je dejal	davkar.	»Prisedite, gospod Muren, prisedite!« je dejal	A
Prisedite, gospod Muren, prisedite!« je dejal	davkar.	»Vi boste pili z nami.«	A
pili z nami.« »Vidi se vam,« je nadaljeval	davkar,	»da prihajate iz Ljubljane; tam imate pač dvorane	A
zadevah. »Pijte, pijte, gospod Muren!« je silil	davkar.	»To je na kmetih gledališče, to koncert, to cirkus	A
skupaj pijemo, tako skupaj plačamo. Gospod	davkar	bo vse lepo porazdelil.Na vsakega pride, ker	A
Hitite, da ne zaidete v preveliko škodo!	Davkar	in kontrolor gotovo pijeta že na vaš račun,	A
izpraznil svojo čašo. »Tako je prav,« je pohvalil	davkar	in posnel dva tako lepa zgleda. »Ali mislita	A
ali s kontrolorjem. »Soparno je,« je dejal	davkar,	ki si je brisal pot z mokrega čela in žarečih	A
79 . / Dasi pijeta oba precej enakomerno, se	davkar	poti in hrope, kakor da bi mlatil, lice mu žari	A
pije za svoj denar, da že celo druge napaja. »	Davkar	je namreč Gorenjec, kontrolor pa Dolenjec.	A
Poslušajte malo! Gospod	davkar	se že bojuje brez upa zmage seveda.Kdo ga še	A
On je namreč tudi samo še na pol razumel, kaj	davkar	govori, ampak iz spoštljivosti si je bil mislil	A
mislil, da je morda on sam preveč pil. Gospod	davkar	pa je tudi polagoma začutil, da mu misli nekam	A
va njoj živi! »Počasi, počasi!« je prenehal	davkar.	»To je vse prehitro.	A
Torej še enkrat!« »Še vse preživahno,« je menil	davkar,	ko so bili odpeli. »Ta pesem se mora peti tako	A
tako finega umetniškega čuta kakor naš gospod	davkar.	« »Najkrasnejša pesem,« je dejal davkar, »kar	A
stran 81 . / »Najkrasnejša pesem,« je dejal	davkar,	»kar sem jih kdaj pel ali slišal peti.In jaz	A
ušesa. Nič ni slišal, kako ganljivo se je rotil	davkar,	da nima noben načelnik tako rad svojih uradnikov	A
vstajal in odhajal; posadila sta ga spet za mizo	davkar	z besedo, adjunkt celo s silo.No, lepa bi bila	A
mu je zastala sapa. Sredi sobe je stal stari	davkar	z uro v rokah in prežal. »Gospod praktikant	A
uro iz žepa. »Le prepričajte se!« je silil	davkar.	»Nočem, da bi se pozneje izgovarjali, da sem	A
Pojdite malo z menoj!« Šla sta ‒	davkar	naprej, Muren za njim ‒ skozi prvo sobo, kjer	A
tretjo, davkarjevo. »Zaprite vrata!« je dejal	davkar.	Muren jih je zaprl in se obrnil v trmastem strahu	A
praktikant, moje sive lase,« je začel slovesno	davkar,	»mojo častljivo glavo!« Muren je uprl oči v	A
Nad štirideset let že služim,« je nadaljeval	davkar,	»državo, in še nikdar nisem prišel za minuto	A
nam delo, sami pa počivate.« »Prosim, gospod	davkar,	« ga je prekinil Muren. »Nobene besede, gospod	A
oči in glas, da bi se opravičil; toda gospod	davkar	ga je spet ustavil. »Kaj?	A
načelniku, da se skažete vrednega njegove dobrote!«	Davkar	je peljal Murna vsega skrušenega v prvo sobo	A
videl je tudi, kako je gospoda kontrolorja	davkar	objemal, njega pa je grozovito zdelal. »Kako	A
Da, napadom. Nad njim bo	davkar	stresel jezo; zakaj on edini ne bo hlinil ljubezni	A
zadovoljen! »Dlakocepna natančnost!« si je mislil	davkar,	ki ga je kmalu pomirila pohvala, da deluje tako	A
enkrat zagrešil kontrolor, ker je mislil, da je	davkar	že tudi odšel ‒ ne si samovoljno podaljševati	A
ki tako očetovsko skrbi za svoje tovariše.	Davkar	se je s solzami v očeh zahvalil za dobrohotno	A
po domače, gospod svetnik, le po domače!« je	davkar	zvečer pri Rojcu vnemal nadzornika.»Jaz sem	A
s katero se toliko in tako po krivici baha	davkar;	en sam se seveda ne more upreti in žrtvovati	A
zahtevati. Prevelika bi žrtev tudi ne bila, če bi	davkar	res kmalu umrl.Kaj pa, če se adjunkt moti, če	A
poštenjak v roke, in človek je človek, četudi je	davkar.	Ti preudarki so v zbeganem srcu udušili zadnji	A
novo človekoljubje je premagalo stara načela.	Davkar	pa si je izmislil za prihodnji večer nekaj novega	A
zdaj zdelo, da je prikrajšan, tem bolj, ker je	davkar	drugega dne določil, da se spodobi, da zapitek	A
jih plačujem.« Tako je šlo naprej, da sta se	davkar	in kontrolor nemirno presedala in napeljevala	A
gospodje. »Ali vidite, kako je spet pogorel	davkar?	« je zaupno dejal adjunkt Murnu. »Kap ga pa vendar	A
»Počakajte! Do zdaj je umrl še vsak	davkar.	« Muren ni rekel nobene besede več, hud na ves	A
ko so uradniki ugibali, koliko časa bo gospod	davkar	še živel, in je adjunkt zastavljal svojo glavo	A
blagega pokojnika vrline za vrlinami, da se stari	davkar	kmalu ni več videl iz njih.Kar sta onadva zamerjala	A
kako je pisal, kako lagal! Od smeha bo pokal	davkar	v grobu, adjunkt in kontrolor pa v pisarni od	A
davkarja. Zdelo se mu je, kakor bi ga stari	davkar,	ki so ga nosili za njim, še vedno preganjal	A
resnica. Ko je tri dni pisal, pokliče ga višji	davkar	v svojo pisarno, ki je bila od obče velike sobane	A
ga je Srakar izvolil za svojega perorezca in	davkar	je s tem dobil poldrugo uro, ker je sicer od	A
depozitni urad, ali se nista morebiti gospod	davkar	in gospod kontrolor v kaznivem sporazumu polastila	A
so skoraj sami samci: sodnik, njegov pristav,	davkar	itd.Dandanes kdo se pa še ženi?	A
urada ‒ prvi je bil vsakikrat na vrsti gospod	davkar	in vse je ostrigel in obril ali oboje, kakor	A
da ga je naglas pokaral, tvegajoč, da ga bo	davkar	razumel, gospod oficir pa vsaj slišal.Toda Milan	A
ga tale Milan lomi, on se mora pa usajati.	Davkar	je začutil, da se nekaj godi, četudi podrobnosti	A
usode, in to so občutili vsi enako silovito.	Davkar	je privzdignil levo obrv.Vili je pobesil roki	A
zganil, da bi ji kakorkoli priskočil na pomoč.	Davkar	je že mislil, da se bo meni nič tebi nič obrnila	A
Najmlajši in najlepši,‘ se je v sebi jedko posmehnil	davkar.	Ivanka je vprašala:	A
lisjakom, viš ga, vraga!‘ je v glavi že kombiniral	davkar.	‚Ne bi si mislil, da je kozji fiks še tako pri	A
brenčala ko sršen. ‚Oslarija!‘ je pomislil	davkar	in se branil občutka nelagodnosti, ki mu je	A
med temnim zelenjem bela srajca; človekoljubni	davkar	cepi lesnike, z bistro pametjo in ročno roko	A
ramežljivo zardela ušesa ... Otre si čelo človekoljubni	davkar	in pogleda v dolino.Tam spodaj, daleč, že v	A
svojem srcu: ”Glej, kaj ni tam pod sveto Trojico	davkar,	ki cepi lesnike?“In tudi davkar je zasenčil	A
sveto Trojico davkar, ki cepi lesnike?“ In tudi	davkar	je zasenčil oči z dlanjo in je pomislil: ”Glej	A
bil prav tako zapeljivi kakor človekoljubni	davkar;	če se zasveti v temi sončni žarek, ki je bil	A
je sedelo nekoliko uradnikov: neskončno suhi	davkar	Mavricij Prestol, ki je bil ponosen edino na	A
zatopil Vrtalka v globoko premišljevanje, prične	davkar	vnovič: ”Meni se čudno zdi,“ pravi, ”da vam	A
GOSPOD	DAVKAR	SE JE ZAMISLIL Kakor bi gledal pred sabo	A
Ali prvotni atom je ostal ... Gospod	davkar	se je zamislil ... Tam zunaj se je razpenjalo	A
in čudom na to veliko, črno zemljo. Gospod	davkar	je gledal skozi okno, v pisarni pa je zdaj pa	A
čelo in zagrnejo z nočjo brezskrbne oči! Gospo	davkar	se je zamislil ... Bil je človek blizu šestdesetih	A
onim pomladnim, dvajsetletnim duhom ... ”Gospod	davkar	... prosim --“ Dolg adjunkt s filistrskim,	A
je bil lahkomiselni Jerina in tam starikavi	davkar,	rodoljubni učitelj Šviligoj, plešasti sodni	A
in se ”izborno zabavala“ večja družba: gospod	davkar	in njegov adjunkt, gospod doktor, gospod poštar	A
jih je: gospod poštar, gospod doktor, gospod	davkar,	gospod adjunkt ... vsi!In gospod Skočir bo agitiral	A
suknjah in belih kravatah (gospod župan in gospod	davkar	sta imela celo visoke cilindre), gospe in gospodične	A
rejeni poštar v fraku in še višjem cilindru, -	davkar	in davčni kontrolor, oba v frakih, cilindrih	A
ju je pozdravljal z obema rokama. ”Poštar in	davkar	... bog vaju živi!... Kakšna praseta!“	A
dolgočasili navadni gostje: Evstahij Flerin,	davkar	v pokoju, debel človek z bleščečo plešo in gromovitim	A
”Ali ste bili na gradu?“ ”Na gradu, gospod	davkar!	...Dovolite?“	A
Prisedel je in si dal prinesti vina.	Davkar	je bil debel, neokreten človek, rdečega mozoljčastega	A
Jaz napósled nimam nič zraven...“	Davkar	je vstal nekako zlovoljen, oblekel suknjo ter	A
Glejte, glejte ... komar!“ . / . / stran 160 . /	Davkar	se je zasmejal. ”Ti pa komar!	A
plačal sam!“ je rezko in na kratko odgovoril	davkar.	Nadučitelj je bil zlovoljen, ker se je bila	A
je odprl usta, pa ni vedel kaj. Takrat je	davkar	narahlo potrkal s prstom po mizi; ves resen	A
”Kako poznamo? Kako poznamo?“ je vzkipel	davkar	in ni več poudarjal zlogov. ”Kaj pa zadnjič	A
glas od zunaj. ”Zadnjič?“ je dolgo zategnil	davkar;	v njegovem vprašanju, v eni sami besedi, je	A
obesili!“ Trepetaje, ves bled, je poslušal	davkar	to strahoto.Vsi drugi so gledali nanj z očmi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani