nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Ob smrtni postelji, poved v sobesedilu:
Samo nekaj težkega, žalostnega mu je leglo na srce, in zakril bi si najrajši oči in jokal.
V Maslenovi gostilni so se dolgočasili navadni gostje: Evstahij Flerin, davkar v pokoju, debel človek z bleščečo plešo in gromovitim basom, - kontrolor Slamica in davčni adjunkt Križaj, oba drug drugemu do pičice podobna, z enakimi rdečimi brki, mežikujočimi očmi in nenavadno porastlimi rokami, - poštar Brezina, ki je zazdehal vsak trenutek in si popravljal ovratnik pod tolstim podbradkom, - skratka, ljudje, kakršne dobite proti večeru navadno po vseh malomestnih gostilnah. Za okroglo stranska mizo sta sedela davčni praktikant Golob in učitelj Slivar; prvega so krasile redke, svetlorumene in zato skoro nevidne, drugega pa goste, črne brkice.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani