Samó majhni, čisto beli oblački so sanjali na obzorju tako mirno in pohlevno, kakor bi se bili rodili šele prav to jutro, priplavali iz morja še mokri in nedolžni in gledali strahom in čudom na to veliko, črno zemljo. Gospod davkar je gledal skozi okno, v pisarni pa je zdaj pa zdaj zapraskalo staro peró po raskavem papirju, -- hipoma spat utihnilo, kot da se je prestrašilo prozaičnega šuma.
Ah, kje so tisti lepi, pomladni dnevi, kje so tiste lahke, razkošne dvajsetletne misli, -- ah, moj Bog, kje so tiste vesele družbe, tisti jasni obrazi, tiste zakajene, nizke gostilne, polne mladega, brezskrbnega smeha in žvenketajočihčaš ...