On je namreč tudi samo še na pol razumel, kaj davkar govori, ampak iz spoštljivosti si je bil mislil, da je morda on sam preveč pil. Gospod davkar pa je tudi polagoma začutil, da mu misli nekam uhajajo in da se besede težko ge love za njimi. Predlagal je torej, da naj zapojo svojo staro, lepo jugoslovansko pesem, in zapel je sam počasi in ganljivo Braćo, pijmo vince!