Začel je z besedami, da grobovi tulijo. »To bosta tulila,« si je dejal in kopičil na blagega pokojnika vrline za vrlinami, da se stari davkar kmalu ni več videl iz njih. Kar sta onadva zamerjala staremu gospodu, nad čimer sta se jezila, to je proslavljal kot največjega priznanja vredne kreposti.