Tako molče usta, kadar se odpro oči po dolgem spanju in plane pogled, izgubljen, osupel, v preveliko lepoto ... Tihe steze se vijo ob vodi, pod drevjem, v senci; ustvaril jih je bil prav tako zapeljivi kakor človekoljubni davkar; če se zasveti v temi sončni žarek, ki je bil izgubil pot med gostim drevjem in grmičevjem ter išče svobode, se zdi človeku, da vidi svetlo belo srajco in davkarja samega, ki si otira čelo in premišljuje. Tam na stezi, z belim peskom posuti, se zatajujejo koraki.