Kakor v poltemi so se gibale osebe pred njim in kakor nekako pogrebno zvonjenje iz dalje mu je donelo petje na trudna ušesa. Nič ni slišal, kako ganljivo se je rotil davkar, da nima noben načelnik tako rad svojih uradnikov kakor on in da naj se nič ne boje; ne bo jih še pustil in ne pojde še v pokoj; ali naj jih mar prepusti kakšnemu krutemu šefu? Solze so se mu udrle po mastnem licu in okoli vratu je objel kontrolorja, ko se je domislil žalostne usode tovarišev, če bi jih on zapustil.