nad (501-600)

skrivnosten sem šepet,	nad	njim sem danes prvič se	A
štartu, zdaj pa se dviga	nad	polulsko hosto, dva kroga	A
polulsko hosto, dva kroga	nad	ferjačo naredi, ključavnico	A
tresejo nebesa. In Bog	nad	nami zagrmi: barabe! in	A
hišami črne in spolzke.	Nad	njimi le Bog. In Njegova	A
sinjebelo obrobljenimi očmi	nad	Bangladeš zaspano prismehlja	A
kakšnih podeželskih sanj.	Nad	gôrco vstaja popoldánski	A
Sveta Magdalena - cerkvica	nad	Grižami pri Žalcu; zanimiva	A
fantek, zaspi. Megla	nad	hišo kodeljo vali, a veter	A
plamen, ki hoče doseči vejo	nad	sabo. Imam le noge bežečega	A
bi rekla, da je sonce	nad	poljem žalostno, bi se	A
drugimi vred nekje visoko	nad	zemljo, više kot luna	A
više kot luna, ki je bila	nad	vrhovi najvišjih dreves	A
Krilo si je potegnila	nad	kolena, prižgala cigareto	A
odet. Prinagnil bodem se	nad	vódo, prisluškal, kaj	A
razganja srca divji boj;	nad	zibko jasna so nebesa	A
Pod tabo pekèl in nebo	nad	teboj, a zemlja visi med	A
Že zimski dan visi	nad	bregom, čez dol besni	A
zelêni, senčni gaj, dúhti	nad	menoj; jaz kot list uvel	A
da daleč ni ta dan!	Nad	tabo jasen bo oblok, krog	A
grobe vzorov, sanj in	nad	solzé mi zdaj teko. SAMOSTAN	A
oziram; v celici bivam	nad	petdeset let ter duri	A
lepši od cvetic. Zaplakal	nad	tem krasom sem, češ, tudi	A
mrtvih dan! Bledó trepeče	nad	grobovi tisóč svetil,	A
udarcev, ran. Ti skrhaj	nad	njim preteče jeklenke	A
pokopljejo vanj in koliko	nad!	Pač čakala bo, pač čakala	A
bela stéza se planjava,	nad	njo se modro pne nebo	A
sonce ko pokopna sveča	nad	mrtvo stvarnico visi,	A
če ta ubeži pokopu?	Nad	njim mračnó, temnó nebo	A
že nesrečen, pa že brez	nad!	Tri hipe je sanjal o raju	A
skrbnó, vedoč, da ga ljubim	nad	svoje oko. In bil bi ga	A
srcá ti ne gane, pravičen	nad	tabo bedi plačnik, dolžan	A
se vije Sava. Tam se	nad	gorami našim′ bo ustavil	A
izza goré privlekel se je	nad	poljé, nad póljem v sredi	A
privlekel se je nad poljé,	nad	póljem v sredi je obstal	A
kjer njiva zopet zeleni,	nad	njo škrjanec žvrgoli.	A
počival in zelen mah poraste	nad	menój, veselih časov srečo	A
ležal, ne sedel, ‒ malo	nad	zemljo boš dom imel.	A
leži teló. Tam klečé	nad	tvojo rako sebi bi ljubezen	A
Kolpi plaval je mrlič,	nad	Kolpo je udlaval ptič	A
postane. Ko se zbero	nad	glavo sveta, po glasu	A
obal, grob je izbran.	Nad	obzorjem se spet kača	A
. / . / stran 20 . /	Nad	norišnico Nad norišnico	A
20 . / Nad norišnico	Nad	norišnico se izprehaja	A
ptica, ki plava pretiho	nad	nami. Ste videli ptico	A
sončne svetlobe, svetlobe	nad	nami. Živeti, živeti	A
vrati mesečine. Mesečina	nad	polji je kakor okamenela	A
Vi pošiljate ovaduhe	nad	nas. ‒ Nepremagljivi govori	A
soj; poljane zapuščene,	nad	njimi tih pokoj. Nepremagljivi	A
Ob žalostnem oknu.	Nad	nageljni sloni. Sonce	A
/ stran 65 . / Napis	nad	mestom Avtomobili 4 km	A
stran 70 . / Razočaranje	Nad	spečim otrokom čuje Bog	A
spečim otrokom čuje Bog.	Nad	nami čuje pest bajonet	A
obraz krvavi. Z ironijo	nad	snegom zvezde bleščijo	A
Črni zidovi se lomijo	nad	mojo dušo. Ljudje so kot	A
V oktavah se vzpenjam	nad	lastno bolest, zmagoslavno	A
krvi, mi brez oči. In	nad	nami Ti, kolesje motorja	A
Evropa blaznica.	Nad	belim zidom sije sonce	A
posuta se vije med nami?	Nad	nami sije izjokano sonce	A
Stekleno nebo se je razbilo,	nad	nami mehki, temni oblaki	A
zelena polja. Oblaki	nad	polji so sivi kakor novembrsko	A
strnil svoj mrzli pajčolan	nad	parkom. Samo njen plašč	A
stran 110 . / Češnja šumi	Nad	belo roko šumijo svileni	A
Žareči vlak.	Nad	srebrnim mesecem črn oblak	A
Moja velika Nada Mesec	nad	mestom odhaja. Sam sem	A
raztrgane cunje pomladi,	nad	njimi je svila šumeča	A
O sreča, o sreča!	Nad	blatnim dvoriščem veter	A
Pomladni dan, ni ga nazaj.	Nad	polji rdečimi vihra v	A
srebrna luč. ‒ O luč	nad	menoj!‒	A
samo to mi je dano, da se	nad	strehami trudnega dneva	A
rdeč, čez polje zeleno,	nad	mano po sinjem jezeru	A
v sivo jutro. Visoko	nad	bregovi hiš, globoko v	A
Pot. Kdo bi obupoval	nad	njo. Kdor zna ‒ jo presveti	A
132 . / Zlata okna l	Nad	črnimi gozdovi ugaša mrzel	A
skrivnosti teh noči, ležečih	nad	Evropo mrtvotiho. Ah,	A
Indiji sredi tihih in	nad	vodami modrimi sklonjenih	A
sklonjena drug k drugemu.	Nad	menoj črno brezno vesoljstva	A
oko. Sivi dim polega	nad	strehami. Nam je tesnó	A
siva, grenka trudnost!	Nad	mano tisoči, milijoni	A
megle. O črna zvezda	nad	bleščečim nebom! Nad okni	A
nad bleščečim nebom!	Nad	okni črnimi in nad kletmi	A
Nad okni črnimi in	nad	kletmi, nad ječami. O	A
črnimi in nad kletmi,	nad	ječami. O siva, grenka	A
postati človek, človek	nad	seboj; a moraš se smejati	A
kam? Mrzel pepel leži	nad	sencami. Živci izmučeni	A
Preprosto in Pristno. A	nad	nami melanholija sivih	A
vsaka moja beseda krvavi.	Nad	mano ni več obokov sanj	A
sestre zvezde, ki bde	nad	menoj. In če pomislim	A
v okno mrtvó. Noč je	nad	kraško vasjo. Kdo obupuje	A
svoj beli vrat v loku	nad	vodó, v vodi grmovje,	A
valovanje sanj, sklonil bi se	nad	mrzlim jezerom in bi utonil	A
. / . / stran 52 . /	Nad	travnikom Nad travnikom	A
52 . / Nad travnikom	Nad	travnikom poševno drevo	A
Vse molči. A tam	nad	morjem pa se blešči tisočerih	A
puškami gre, a še ti se	nad	mrliči zgroze ‒ kako da	A
Zemlja kot črna kepa obupa	nad	plašno, izmučeno dušo	A
moje srce brez krvi ‒ in	nad	menoj triumf pravice bo	A
da vidim krajino jasno	nad	tiho zeleno dolino, kakor	A
polnoč, od večera v dan;	nad	mano se zibljejo zvezde	A
potem sem vstal in stopil	nad	pokrajino prelestno vseh	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani