Vzdihi, ki se vijejo zdaj iz prsi tesne ječe, v pesmi se prelijejo sladke, duše dno topeče.
In ti grenka se nam zdiš, bleda smrt s poljubom hladnim, ti, ki sama snemaš križ, težek križ trpinom jadnim? In po nas zastaja kri, ko umro nam dragi znanci, in ne vemo, ali mi, ali oni so izgnanci!