Vse omizje slavno nama priča. Težko čakal čarovníj bom tvojih, Rad bi videl, kako hočeš, bratec, Savo našo nam porudečíti; Rad ti pošljem tudi sivca konja, Da ga jezdiš po ravninah krških: A še rajši jaz bi videl vender ‒ Naj v uhó ti željo pošepečem ‒, Da umétnost se ti ‒ ponesréči!«