a (1.001-1.100)

čutil nekako tesnobo,	a	srčno bil zmogel sem dušni	A
ljudje so vse človeku,	a	človek nič ljudem ‒	A
prirode, skrivnostno neme.	A	jaz sem se vsega že naveličal	A
žitje viharno, pečalno,	a	kaj naj drugega ljubim	A
njene postave vilinje.	A	časi beže, po svoje stvore	A
in vendar je nekaj ‒	a	kaj? Prijetno, šegatno	A
odmerjen gotov delokrog!	A	znaj, da je žena velikega	A
misli so dôkaj verjetne.	A	največ resnic ne znam	A
sicer piscev pristaš,	a	rad bi le videl tvoje	A
vse, ko v grobu telesa.	A	mirno puščavnik je gledal	A
/ . / stran 104 . /	A	jasno mi vendar je nekaj	A
v prostem zraku visel,	a	še ljubša mi je zemlja	A
jo duh oznanja smelo,	a	vse bolj od glasne misli	A
Bogom sem bil preponosen,	a	preponižen pred ljudmi	A
ne zameri mojih zmot,	a	svet bi me morda obglavil	A
Zdaj bi se ljubili radi,	a	ne mara nas nikdo. Kakov	A
Tolažil bi te rad, deklič,	a	nič ne znam in nimam nič	A
vetrnjaki le solze ti.	A	če so vzeli tudi te ‒	A
smrt, ve Bog na nebu,	a	če ti umrješ preje, pridem	A
greh, pokora mi oznanja,	a	mene večkrat sili v smeh	A
rad v neskončno dalj,	a	se razprši ob skalni steni	A
molitev pobožno šepeče.	A	jaz - se prekrižam, poškropim	A
poškropim z vodoj in grem -	a,	katedrala, ni v tebi ne	A
obračala boš preč oko?	A	niso usta vprašala, prevzetna	A
prevzetna usta je proseč,	a	vprašal jo, a vprašal	A
proseč, a vprašal jo,	a	vprašal jo le pôgled moj	A
bilà si moje žalosti.	A	sedaj, adijo le, srčno	A
usta njih šepečejo.	A	zaman, podoba ena plava	A
svojo z rosnimi očmi...	A	sedaj je to še skrito	A
močno in mucika je predla,	a	ti si k meni sedla, poredno	A
in ona spi božji sen.	A	kje bi jaz spal, kako	A
ko skrije se za hrib.	A	da bi mojo znali bol bleščeči	A
le prav majhnega mopsa,	a	z Barbaro hodi prav sladek	A
ljubezen iz tvojih oči,	a	kadar ti bode zadosti	A
nisi ti Jeriho mesto!	A	jaz pa ne Mojzes, da prej	A
Gledala si res tako pobožno,	a	lagala se tako moderno	A
gledala je deca vanj,	a	gledala ni Metka vanj	A
z glavico je kimala.	A	dedek puhal dim - tako	A
/\ .. stran 34 . \/	A	nihče v lozo ni prišel	A
sneg in burja nezvanka,	a	tebe, nevgnanka, le radost	A
serafim in Lucifer samo,	a	jaz njegov sem pobratim	A
kot v dnu pekla plamèn,	a	jaz v tem plamenu gorim	A
Pa bodi kača, ljubica,	a	jaz Laokoont, Trojanci	A
sredi ceste zdaj stojim,	a	ona znotraj spančka.	A
jaz pod oknom pojoč...	a	ni je, zaprta je lina	A
nameče... »Mlinarica, pridi,	a	ti, plamen, vgasni, da	A
kaj je vse že rekel!	A	kako naj revež njen jeziček	A
njen jeziček vstavim?	A	kako naj revež deklico	A
o rajski moj cviček!	A	glej, še rajši ga vidim	A
utihnil daljni zvon,	a	v naši tihi sobici še	A
dva oblačka pod očmi,	a	kje si krokal, da imaš	A
skale mal potoček žubori,	a	nad temno, sivo skalo	A
v knjigah do polnoči,	a	nisem je našel v nobenih	A
ladijo pljuskajo tam,	a	nad njimi letijo delfini	A
Še lani je ljubila me,	a	letos zapustila me je	A
»Jaz!« »	A	kako ti je, mala, ime	A
»Nemirno srce.« »	A	tvoja mati?«»Pa duša je	A
bi te dobil, o ljuba!	A	kdo te je ovil, da vsa	A
mora ljubiti ves rod,	a	kaj bi zate bilo?Kot!	A
in prost ni on nikol,	a	moj nebeški protokol si	A
. stran 101 . \/ V	A	kaj, ko ti si devica tako	A
idol; molil sem krasno,	a	hladno obličje, molil	A
tam po stepah divjajoči,	a	spomin pa samozvanec lev	A
na visokem nebu sije,	a	spomin z megló nesrečno	A
je tukaj, otec moj!	A	jaz potujem pot ti negotov	A
drugóv, brez sreče, sam,	a	z dušoj žalostnoj. Zakaj	A
večen boj... Pač ljubim te,	a	ker te ljubim, znaj, ne	A
misli, skušene brodarje.	A	glej, kako naj ti pristan	A
sadjem zapeljivo smeja,	a	ko jo če doseči, spet	A
sega val mu studenčíne,	a	da bi ga minula strašna	A
ga minula strašna žeja,	a	da bi se napil vodé, nadeja	A
ustnic méda, lic miline,	a	kaj - ko je med nama taka	A
gledal bi življenje celo,	a	mislil bi, da gledam le	A
« takó sem ti dejal...	A	kakšno zdaj te vidim pred	A
tam skednjà nikjer!...	A	ni-li moja sreča prah	A
drobnimi capljal nožicami.	A	da bi jaz hitel k bližini	A
nate poti mnogobrojni,	a	zame ne...Glej, stražnikov	A
lep komet, izgine spet,	a	vedi večni Bog, kam prejde	A
je pomagala v Elizij.	A	kaj, še tu brenčala si	A
rubin in poljski mak,	a	kaj, ko te ne mara, bedni	A
mara, bedni ljubček!	A	kaj, ko drugih ji sledi	A
zrla večno hi najraje.	A	da poznaš devet visokih	A
prerok jaz jecljam samó.	A	pride sodni dan.Takrat	A
krasotic si ljubil?... Proč,	a	ne v jokanje vic. v pekèl	A
da roža si mi rož.	A	ti?...Ah no, da se ti revež	A
ljubezen v svojem srcu nosil,	a	nikdar nisem te ljubezni	A
kakšnega filistra ranil.	A	mračno gleda zdaj mi v	A
vriska!... To dobro veš,	a	tebe pa ne rani ljubezni	A
Bog oprosti, o ljubica,	a	srce, ti obupaj! II	A
sorodniki pavlihi so...	A	duša naša - ta nikdar	A
Bramaputri Ganges se pretaka,	a	večni Himalaja ju deli	A
drugem drug želé izginiti.	A	kdaj živita dobri duši	A
mračnó si bilo nekdaj!	A	ko ti je vzcvetel ljubezni	A
ki gibki čoln ga orje.	A	ko se pomračilo je obzorje	A
»Uživaj!...«	A	potlej? Molči, beži peklenski	A
noben krilatec božji,	a	bil je moj vodnik, sodnik	A
trepeče, sedaj vstajaje,	a	sedaj vmiraje, do jutra	A
stran 169 . \/ II	A	tu ni govora o koncu,	A
kdaj, brez svojega Boga;	a	naj li rastejo vonjivi	A
njih vodnik častiti.	A	v Palestini nisi hotel	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani