visoko (101-200)

dvoje temnih kril na zemljo dol hití ...	Visoko	tam nad zvezdami ob oknu bog sloní.	A
Kruko, mirno stopi Henriku pred lice in	visoko	dvigne čašo zlato: ”Henrik, srcu mojemu najdražji	A
poti v dolini temni, skriti med skalovjem.	Visoko	gori so šumeli hrasti in vili svoje dolge	A
trd, okó mrtvó, Matjažu govorí takó: ”	Visoko	veličastvo!“ ”Kakó bi vladal mir krasán	A
vél, okó mrtvó, Matjažu govorí takó: ”	Visoko	veličastvo!“ ”Res srečen bi bil zemski	A
daleč stran ‒ čim dlje od mene stran! ‒‒‒ A	visoko	tam gori, visoko tam gori je jasno nebo, je	A
dlje od mene stran! ‒‒‒ A visoko tam gori,	visoko	tam gori je jasno nebo, je jasno nebo. ZDAJ	A
ko sen neizmerna pod njo počiva ravan, tiho	visoko	je polje, kot da v njem mir bil vsejan ‒ Tamkaj	A
doline ‒ miru tu najdeš ti! Zdravstvujta mesto,	visoko	dekle ti, srce tu skameni ‒ Življenje drugo	A
doline ‒ miru tu najdeš ti! Zdravstvujta mesto,	visoko	dekle ti, srce tu skameni ‒ Življenje drugo	A
suknenih gredo, k tlom sklonjeno glavo, vsi imajo	visoko	telo in držijo se žalostno, da nikoli tako.	A
na polju raste, a na gori vresje klije, hej,	visoko	hmelj naj zraste, v vresju dekle odpočije.	A
čez gore! . / . / stran 63 . / Sv. Ambrož	Visoko	v gorah, sv. Ambrož, svet varuješ nam suše,	A
suknenih gredo, k tlom sklonjeno glavo, vsi imajo	visoko	telo in držijo se žalostno, da nikoli tako.	A
ravnijo široko, o polnoči pogledal sem na nebo	visoko.	Za mano zdaj je mesto in tlaki kamenitni, vse	A
ukoreninjenega tu do roba opuščenega peskokopa, zadaj,	visoko	nad sotočjem, v grobo obtesanih podbojih etra	A
mlado glej Slovenijo; bodočnost njena je,	visoko	ceni jo! Rešítev pride nam po mladem rodi.	A
oko mi upira. Kjer morem, jaz spoštujem rad	visoko;	pokažite med sabo mi junaka, odkrijem se, priklonim	A
umira; Življenje jemlje slovó. Hripavi Žerjavi	Visoko	kričé, Na južno hité. Poglej drevó!	A
Cvetica Samica Na trati medlí.	Visoko	čez goré in čez planjave Do južnih krajev ponesó	A
moje Truplo bode v grob dejano, tiha žalost!	Visoko	pravega pevca čestimo, Njegovo ni tako ko drugih	A
zdaj in gostó; In šibko prej drevesce malo Lepó	visoko	bo drevó. Poznal doma sem otročeta, Poznal odrasle	A
bele roké, Pa vleče jo tje do globoke vodé,	Visoko	jo dvigne, zažene v vodó, Ko jo je zagnal, sam	A
Ribičeva pesem Bela noč okoli mene, nad menoj nebo	visoko;	mesec gleda na vodico, na prostrano in globoko	A
zeleno morje, vsa šumna videl mesta ... A tam,	visoko	nad menoj, kjer tisoč lučk brli nocoj, tam nisem	A
suha hosta vname in plamen pod nebo se vzpne.	Visoko	raste, vedno više blesteče zlat ognjeni soj	A
stepla pred hišo in skoro bi padla. Zdaj mi	visoko	žvižga krog oken, ker ve, da žvižganja nočem	A
v rokah in plavala sem z drugimi vred nekje	visoko	nad zemljo, više kot luna, ki je bila nad vrhovi	A
ogrinja trato, ki vrt in gaj odeva v cvet.	Visoko	čislam učenjaka, ki nam preganja temo zmot,	A
kjer rojstna stoji še hiša mi zdaj. Triglava	visoko	snežno glavó še v sinji daljavi vidi okó; še	A
zastrupljenih in od sovraštva, da bi ta pesem	visoko	zapela travici drobni, ki je zaživela.‒	A
Jetniki I Tiho se zbudimo v sivo jutro.	Visoko	nad bregovi hiš, globoko v strugi ulic peče	A
da sem v raju. Veje raztezavala k nebu je	visoko,	meni pa je do srca segala globoko. Ptičice je	A
njihovo rast. Vežejo se v obliko dežnika, rastejo	visoko	in spuščajo se do praosnove hotenja. Vse se	A
Lepo ti je bilo Lepo ti je bilo tisti čas ‒ ‒	visoko	sem te dvignila s svojo ljubeznijo. Rada sem	A
prijaznosti. Lepo ti je bilo tisti čas ‒ ‒	visoko	sem te dvignila s svojo ljubeznijo. Pa si vedno	A
do jutri zjutraj!« Ozrl sem se tja in opazil	visoko	in močno postavo usmiljenke, ki me je strogo	A
poklica, ki ga ni v nič deval, a tudi ne tako	visoko	cenil kakor jaz, mi je dajal vodila, ki sem	A
ki so bili le na sencih nekoliko pobeljeni;	visoko	čelo je kazalo globoke brazde, pod košatimi	A
ostali Trentarji so doživljali brez bolehanja	visoko	starost, kolikor se jih ni poprej ponesrečilo	A
»Ima,« prikima Čelhar. »Kako	visoko	bi jo cenil?« »Hm... to pa je težavno	A
rase nekaj starih jablan. Lica so mu zabuhla	visoko	gor v spodnja veka, da komaj vidi preko njih	A
malem, da je izključena izguba. Drozeg stavi	visoko.	Igra je dvoboj med njim in Stoparjem; vse drugo	A
posebni sobi, kjer je postelja za tujce. Glavo	visoko	podloženo z blazinami, na desnem temenu mehur	A
Hoteli bodo, da prevzame gospodarstvo za tako	visoko	ceno, tako pretirano, da bi niti sanjati ne	A
nahajamo v vsem vzhodnoalpskem loku značilno	visoko	stopnjo razvoja na področju kovin, keramike	A
Lenarčič, Književni listi, Ljubljana 28.6.1994)	Visoko	stopnjo kulturnega in gospodarskega razvoja	A
ki se jim jeklo vzporednih mišic živo leskeče	visoko	v soncu. A njim ni dosti mar za takšne široke	A
In še bolj žvižga burja okoli njega, a on je	visoko	ob sivem zidu in pisk gre skozi njegova ušesa	A
je bilo zmeraj več ljudi. Ves Trst je gledal	visoko	belo hišo, ki je imela zublje na vseh oknih	A
množica se je razmikala. In curki so brizgali	visoko	in so bili cvileči, peketajoči vodometi sredi	A
presekala gasilcu cev in curek se je ustavil	visoko	v zraku kakor bezgov cvet, ki ga ogenj zlati	A
razpnejo platno in nekdo z okna pade nanj in nato	visoko	odskoči kakor Branko, ko se vrže na vzmeti mamine	A
gruča mesarjev in težakov. Ob stranicah ima	visoko,	iz desk zbito leseno ograjo, ob kateri visijo	A
trideset učencev strmi vanj. In on drži pisanko	visoko	pred sabo, ko da se hoče zaščititi pred njimi	A
Prodajalci angurij so kričali in vzdigovali	visoko	v zrak zelene sadeže. V enega so zapičili palico	A
oče domov. Evki in Olgici so nožice visele	visoko	od tlaka.Štefan je položil košarico grozdja	A
so bile njegove črne oči takó čudno motne.	Visoko	nad laktmi je zavihal od strojnega olja umazane	A
sile! Tudi soba, kakor da ni več njegova soba	visoko	nad ulico, na vogalu, z oknom, s katerega on	A
z golobom na visokem stolpu. Prav takó imaš	visoko	točko, samo da je pod tabo trg, so hiše, so	A
moj zarotnik, zato sem se ustavil in opazujem	visoko	travo onkraj žičnate ograje. Skušam se prenesti	A
skupina z vodnikom daleč onkraj teras, vhod pa	visoko	zgoraj, takó da je že popolnoma zakrit.Saj dobro	A
ne bi vedel za kostišče tukaj, osemsto metrov	visoko	v njegovih planinah.Videlo ga seveda ni veliko	A
podstavljajo glave stroju, ki odnaša pol nohta	visoko	lasišče, ali pa stojijo in čepi brivec ob njihovih	A
obrnjenega daljnogleda. Bili smo vzdignjeni	visoko	nad poraslo sotesko, a v nas se ni porajal nobeden	A
progah črtastega jopiča, s svojo pokončno in	visoko	postavo bolj podoben norveškemu kapitanu kakor	A
je sončila pod vangogovsko raztreskano kroglo	visoko	nad hribom.Saj jih je morebiti prav nenadna	A
položili v jekleno posodo, a kako vzdigniti tako	visoko	telo z zlomljeno nogo.Kako ga obvarovati, da	A
leseni voziček; nekaj zato, da ne bi lezel takó	visoko	v jekleno škatlo, predvsem pa zato, ker je bil	A
pekla. In res je s tisto preklo spet preskočil	visoko,	naelektreno žico.Da bi se je samó dotaknil,	A
planil ponoči ven in vrgel slamnjače na žico z	visoko	napetostjo.Gotovo, malokomu je uspelo, da se	A
pred spomenikom, ki se petinštirideset metrov	visoko	vzpenja iznad dolgih in gostih vrst belih križev	A
leseni metek vzletal . /\ .. stran 251 . \/	visoko	v zrak.In ta trenutek ne vem, če mi je na poletnih	A
in kljuje v kolenu.« »Luciooo!« zakliče glas	visoko	zgoraj. »Gloda in gloda brez prestanka,« pravi	A
sredi ulice in gleda v steno, ki se vzdiguje	visoko	in je polna rešetk.Vojaki pa kričijo in stegujejo	A
podstavljajo glave stroju, ki odnaša pol nohta	visoko	lasišče; ali pa stojijo in čepí brivec ob njihovih	A
je sončila pod vangogovsko, razbičano kroglo	visoko	nad hribom.Saj jih je morebiti prav nenavadna	A
Je tam in vendar tu. Kakor	visoko	okno nebotičnika nad ujetim dvoriščem.In griči	A
lesket. »Vous êtes joli!« tedaj začivka	visoko	nad njim. Stisnil je ročnik; a čuti, kakó prihaja	A
stopnice svoj prvi, kamniti mostovž. In okno ni	visoko	od tal, pritlično okno je, s stopnic, z rebri	A
peclje, da ves čas šumi dež rdečih listov skozi	visoko	grmovje.« Pogledala ga je in v njenih očeh je	A
velikih prostorov med njimi so bila porasla z	visoko	in sočno travo.Menda je bil tam nekoč samostan	A
Tedaj se je ustavil pred zidom. Tam, precéj	visoko	od tal je bila na zidu freska. Kako da je z	A
položni brežini pa je videti kmetom okovane čevlje	visoko	na zadnjem klinu lestve, in slišati je med vejami	A
Nenavadno kolo.	Visoko	kakor domačija pa tudi široko kakor zid domačije	A
Mokolanih; videl je rdečo zemljo pod brajdami	visoko	v bregu in spodaj bleščeče morje in v daljavi	A
žlico,« je samozavestno rekel kuhar. Imel je	visoko	čelo in sive lasé, ostrižene na krtačo. »Prvovrstna	A
daleč od doma, da je ujet v predor v živi skali	visoko	nad jezerom.In zavedel se je, da je v resnici	A
modri mornarski volneni maji, ki je bila zvita	visoko	pod brado.Ves je bil mornarski, tudi njegova	A
ribolov. Pa tudi imamo vasi, ki so precej v bregu,	visoko	od morja, ker so slovenski ribiči hkrati tudi	A
parnikom, se ti njihove odprtine zdijo tam,	visoko	v skalah, kakor drobne temne luknjice.« »Hgm	A
božično drevesce. Vladko je drevesce usekal	visoko	kje v Obrekarjevem Dobu. Dragica peče potice	A
in tenak. Tudi obraz je bil podolgovat, čelo	visoko,	oči velike, lica udrta, nos koničast, pobešeni	A
belogardistov, ki so povedali, da se v skalah,	visoko	v pobočju skriva nekaj ranjenih partizanov,	A
Ozrl se je kvišku. Nebo je bilo	visoko	in modro, sonce veliko in žareče, res pravo	A
je bila zelena ravnica. Tam je raslo precej	visoko	drevo; listje je bilo gosto, drobno, temno zeleno	A
čutila, da je prav zaradi tega, ker tako leži,	visoko	nad vsemi, velik in zmagovit.Mrtev je, a vendar	A
grobom, in se ni ozrl v nebo, ker je čutil, da je	visoko,	zelo visoko in temno. »Končano je!...	A
ozrl v nebo, ker je čutil, da je visoko, zelo	visoko	in temno. »Končano je!...« je ponovil	A
Martin je kopal.	Visoko	je dvigal težak kramp in ga globoko zasajal	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani