visoko (201-300)

Samo za hip. Potem zrase iz tal z	visoko	dvignjenim krampom, z vprašujočimi očmi.	A
kakor otrok. In zdaj mu je ta novec padel v	visoko	močvirnato travo.Od bridkosti in jeze sta mu	A
kazala. Po vsej novini je zrasla komaj za ped	visoko.	Bila je bleda in videlo se je do tal.	A
na drevesih, sadovi so v zemlji; nekateri so	visoko,	drugi globoko, in treba je truda in včasih tudi	A
nenadoma zagleda skoraj tik pred seboj temno	visoko	jelševje. „Teci!" mu zdaj spet udari	A
katerega je žrla in za katerega se je povzpela tako	visoko.	Vihar je naraščal, padle so prve kaplje	A
sredi sobe stoji, lica rdeča, oči svetle, telo	visoko	do stropa, črna halja dolga do tal; kadar se	A
od časa do časa zakvaka vran	visoko	nad mano, zapljuska val globoko pod	A
Zdaj žena jih čaka... pred bajto	visoko	v bregu si je oči zasenčila z roko	A
Mrači se. Nekam grem čez Predil v	visoko	Kanalsko dolino, k Materi na sv. Višarje.Skoro	A
nos je bil orlovski, oči sive in ognjene, čelo	visoko,	košata črna griva pa je bila ravno do prave	A
potem pa se takoj pomaknil k tramu, ga vzdignil	visoko	nad glavo, ga vrgel nekaj korakov od sebe in	A
kako bom ušel smrti in kako bom splezal na tako	visoko	drevo.Tedaj pa se spomnim pravljic	A
preženem smrt izpred hiše. Zdaj sem že neznansko	visoko.	Vsi domači hribi so globoko pod mano in pod mano	A
Rodice.« Otroci so vzdignili glave in se ozrli v	visoko	goro, ki je nad njimi kipela naravnost v nebo	A
mlada in sta v svoji vihravosti letela zelo	visoko.	Zaželela sta si višin, kakršnih ni pred njima	A
je govoril. Priletel je na polico v steni,	visoko	odskočil, zavriskal in spet padel v globino	A
globino. Priletel je na drugo polico, spet	visoko	odskočil in zavriskal od veselja, ko je spet	A
Burja je žvižgala. S prečudno	visoko	pesmijo je hitela čez deželo.Šumela je v vrhovih	A
sem pogledal kvišku na sámo nebo. Nebo je bilo	visoko	in je s svojo sinjino zalivalo vse kote. Nobenega	A
Kozjekarjeva bajtarija. Pomlad je prihajala kasno na	visoko	prisojno stran; Kozjekarjev svet še ni ozelenel	A
raskavem deblu. Potem je odstopil za korak,	visoko	zavihtel sekiro in zasekal vanj.Udarec je tako	A
vzdignila v višino, toda ni se pognala tako	visoko,	da bi se njena pepelnata obleka zasrebrila v	A
teh sanj ni mogel pregnati, čeprav je večkrat	visoko	dvignil sekiro in odločno pribil skozi stisnjene	A
omamno, orgle so bučale, sonce je sijalo skozi	visoko	lino in je v poševnem žarku zmeraj posijalo	A
Odpela je in začela znova še terco više. Pela je	visoko,	tako visoko, da se je Venček bal za njeno grlo	A
začela znova še terco više. Pela je visoko, tako	visoko,	da se je Venček bal za njeno grlo.Pesem je rasla	A
Pesem je rasla, se vzpenjala više in više, tako	visoko,	da je Milica razširila roke in krilila z njimi	A
kvišku. Pred vasjo se je čaplja dvignila tako	visoko,	da se je njeno vitko pepelnato telo jasno zarisalo	A
valila proti jugu. Nebo je bilo sinje, zelo	visoko	in jasno.Samo nad Krnom je visel podolgovat	A
više in više. Prav kmalu me je dvignilo v tako	visoko	zanesenost, da sem s pristnim zanosom mladostnika	A
in grem iz dvorane. Noge me nosijo nekje zelo	visoko,	kakor bi bile res najmanj trikrat daljše, kot	A
nepremično, nato vzdigne svoje trikotne obrvi na	visoko	čelo in vpraša: - In kje so zdaj tvoja	A
čela in krene po stezi. Toda kaj kmalu zagazi v	visoko	travo.In čeprav ve, da je to greh, se ves izgubi	A
prikazala bela pleša, in prvi odločno zarezal v	visoko	travo. Oče je zarezal za njim.	A
poveliča, da stopi iz sebe in se dvigne tako	visoko,	da ga vesoljstvo sprejme vase.Začutil sem, kako	A
brisal mastne roke ob raztrgane hlače. Pepč pa je	visoko	dvignil svojo kost, zakričal:- Na, ti lakota	A
noge jih imam jih! ... je vzdihnila, nesramno	visoko	dvignila krilo in pokazala nenavadno debele	A
zdrav in je pel kakor bronast zvon. Nebo je bilo	visoko	in modrina posejana z veselimi belimi oblaki	A
za klobukom si lahko utira svojo pot. Kar v	visoko	travo zagazi in kmalu so njegove trde cajgaste	A
vrbju in nato drug za drugim nagi stopajo na	visoko	skalo, se zgrabijo z desnico med noge, z levico	A
več segali v temnozelenih klinih do reke; še	visoko	v pobočju so sredi temnih bukovih meja ležale	A
je v svojih dobrih dnevih najbrže šetal med	visoko	družbo. »Kaj pa postopate tod okoli	A
zagodrnjali, potem so neke noči obesili zastavo na	visoko	smreko v senožetih.Prijeli so jih, jim pocukali	A
biti predvsem kavalir: prvič, ker se kreta med	visoko	družbo, kajti samo visoka družba ima denar in	A
Zvečer so se vračali s košnje, sedeli so na	visoko	naloženihvozeh, dekleta so bila med njimi, in	A
res bolj strma, vrhovi višji in neprehodni,	visoko	nad vrhovi pa se je bočil pokrov sinjega pomladnega	A
so do samega neba, ki je bilo tudi neznansko	visoko,	ozko in težko, kakor bi bila dolina pokrita	A
Kar hrumela je. Njen hrum se je	visoko	dvigal in se razlival od pobočja do pobočja	A
kakor skala. Pob se je ozrl v Dominov rob, v	visoko	sivo steno, ki se je navpično dvigala nad globoko	A
prišla Pod ključ. Tam se cesta stiska med Sočo in	visoko	navpično steno.In tam se je oče spet obrnil	A
kakor jok otroka. Žerjavi pa stoje tam mirni,	visoko	drže svoje kljune in nič se ne pripogibajo k	A
prišel mimo smrti, in kako bom splezal na tako	visoko	drevo.Tedaj pa se spomnim pravljic in mladih	A
hiše. Plezam in plezam ter sem že neznansko	visoko.	Vsi domači hribi so že globoko pod mano in pod	A
obronku. Od tam so lepo videli v Dominov rob, v	visoko	skalo, ki se je na drugem bregu reke navpično	A
kamnov. Pobiral je drugega za drugim, jih dvigal	visoko	nad glavo ter jih z donečim vzklikom »Hoooo	A
težke korake, zato se je obrnila, se zravnala,	visoko	dvignila roko in uprla v mater svoj sinji pogled	A
Visoka, črna postava je obstala sredi bele ceste,	visoko	vzdignila oko in divje požugala z dvometrsko	A
Angelci v oči. Angelca pa stoji vzravnano, z	visoko	dvignjeno glavo; njen obraz je miren in odločen	A
čokata Lokarjeva žena, ki drži steklenico v	visoko	dvignjeni roki; zažene se po cesti, a že po	A
. / na_svoji.074 . \/ . / Stane se zravna,	visoko	dvigne listek ter začne govoriti z jasnim, odločnim	A
Nato položi na tnalo trš, pljune v roke in	visoko	dvigne sekiro a sekira ostane v zraku, kakor	A
ogromen, vejnat trš, ga s silnimi zamahi dviga	visoko	nad glavo in udriha z njim po tnalu, da odmeva	A
pohitijo za Drejcem. Dragarica plane za njimi z	visoko	dvignjenimi sklenjenimi rokami in obupno zavrešči	A
. / na_svoji.094 . \/ . / XL . /	Visoko	v pobočju.Na križišču dveh cest.	A
partizanom, ki že streljajo. A jih ne doseže;	visoko	se zravna, razširi roke in se zgrudi.Zavoglar	A
pobočja brzostrelka. Bichi se zgrabi za prsi, se	visoko	zravna in telebne vznak.Nemški vojaki in domobranci	A
črnina, ko jo spere čas. Na glavi ima majhno,	visoko	čepico iz črnih čipk, ki so tako trdo naškrobljene	A
pometal - in amen!« zakriči Cene, z obema rokama	visoko	dvigne svojo težko brezovko ter jo nato z vso	A
daljni spomin. Čar se nasmehne, prav nalašč	visoko	dvigne nogo in stopi po izbi, da zaškripljejo	A
»Kot mrtvaški oder!« me je spreletelo.	Visoko	pod stropom je bilo zakrižano okno.Pramen sončnih	A
zapuščeni grajski dvorani. Obok je bil neznansko	visoko.	Vladimirju se je zdel kakor samo nebo pred nevihto	A
kliknila »Ho‐o‐ruk!« ter jo v lepem loku vrgla na	visoko	skladovnico, da je počilo z odsekanim in prijetnim	A
res bolj strma, vrhovi višji in neprehodni,	visoko	nad vrhovi pa se je bočil pokrov sinjega pomladnega	A
Iz krvi teh nesrečnežev si kujejo zlato. -	Visoko	sodišče!Vem, da znate ceniti sveto mesto, na	A
politična zadevica, za vesoljno zmedo, za njene	visoko	trenutke, za prastare stvari, za strah zemlje	A
da sta mu uhlja malce štrlela proč od glave.	Visoko	čelo je razodevalo resnobnost in jasnost razuma	A
sta ga torej tam pred vrati prijazne bele hiše	visoko	v hribih, vsa premražena kot dva vrabca, umazana	A
gladek kot vse njegovo fino telo, kot obraz,	visoko	čelo in tanke roke, temeljito mu je stal, silno	A
Čisto v drugi kot predavalnice.	Visoko	mora biti.Zunaj je visok vroč dan.	A
na ulico. Tisoče skrbi in načrtov mu brazda	visoko	čelo. Bistro.	A
Lepa postava. Dolge noge, nežne roke,	visoko	čelo, modre oči, suhljat obraz, vitek kot gazela	A
mesto. Slutnja je velika, čez robove hiš sega	visoko	pod nebo, gloda v dušo in telo.Nekje v notranjščini	A
svoje nemo življenje, sami iz sebe zanetijo	visoko	bleščečo grmado, steber do neba.Zdaj se ni mogoče	A
pod drevesom se riše velika senca, sonce je	visoko	na nebu, to je surova in dolga pot.Dan je lahak	A
vsak korak je novo trošenje moči. Sonce je	visoko	na nebu, neusmiljeno žge, iz telesa iztiska	A
Pod drevesom se riše velika senca, sonce je	visoko	na nebu, pot je prašna in dolga.Za ovinkom je	A
bi že rekel, da je, s temnimi madeži vmes. V	visoko	steno se vpijajo zvoki ulice, vsako hupanje	A
telesu, na tla, na umazan pločnik, in stegne roke	visoko	v zrak.Samo prsti se dotikajo tal, da se čevlji	A
takooole pri sebi, takole drži vilice in mezinec	visoko	v zrak, da štrli proč kot tujek.Znenada pride	A
dima daje videz temne zarotniške gruče. Skozi	visoko	okno pada pošev nanj pramen svetlobe in modrikasti	A
Letim ali opazujem ptičji let?	Visoko	zgoraj sem in opazujem zemljo.Opisovanje zemlje	A
poti že veliko slišali. Živi sredi neke pečine	visoko	v skalnih gorah.Pravijo, da se je sam zazidal	A
gora se dviguje za njim, žarki, ki mu oblivajo	visoko	čelo, se počasi potapljajo v tolmun na dnu doline	A
ker tudi v kolenih ni dovolj moči. Potem vidi	visoko	zgoraj krošnje dreves in zadaj visoke hiše.	A
komunikacijskem tržišču nepričakovano v hipu dobili	visoko	ceno. Posredovalci informacij in oblikovalci	A
papirji in pripoveduje tako zabavne zgodbe.	Visoko	čelo ima in lase spete na tilnik. -	A
razbral najprej nekakšen kup cunj in potlej	visoko	postavo, ki se jedvigovala iz njih.Prav blizu	A
soparo nalahno pregibalo močvirje med negibno	visoko	rastjo ljulk in trsov.Z desne je bolščala vanj	A
vanj s svojim omotičnim vonjem. Sonce je bilo	visoko	na opoldanskem nebu.Njegovo vztrajno žarenje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani