Tedaj sem zagledal tiste, ki niso čakali na našo pomoč, ampak so kar sami zapustili slamnjače. Neslišni so bili kakor ves dan, ko so ležali v baraki, nič niso motili tišine, ki se je sončila pod vangogovsko raztreskano kroglo visoko nad hribom. Saj jih je morebiti prav nenadna tišina vzdignila z ležišč, da so prišli na sonce, tenke prikazni, ki ne slišijo več niti glasu svojih bosih stopal.