visoko (901-1.000)

sem se in oblekel, nato sem odgrnil okno. Na	visoko	hišo onstran ceste je sijalo sonce, svetlo spomladansko	A
utolažena izlila; iz njenih mračnih valov je nemo in	visoko	strmel ranjeni ponos, je z belimi očmi buljila	A
svetlopisana, je sedela za pogrnjenimi mizami, gledala	visoko	z galerij, izza pozlačenih okvirov.Pa se je	A
umazano; mojemu oknu nasproti se je dvigalo	visoko	poslopje. To poslopje je bilo nenavadno tiho	A
tisto razumnost, ki je potrebna v občevanju z	visoko	inteligenco.Razgovarjal sem se časih popolnoma	A
precej daleč iz mesta, do konca drevoreda in	visoko	v gozd.Moji živci so bili tako prenapeti, da	A
Cesta je bila prašna in mrtva. Prehitel sem	visoko	natovorjen voz, ki ga je vleklo dvoje sestradanih	A
Sredi ravani je stala ob cesti stara krčma,	visoko,	sivo poslopje z majhnimi okni...Spominjal sem	A
široko odprte, toda njih luč je bila motna, - od	visoko	friziranih las je padala senca skoro do usten	A
naglo čez dvorišče, roké v suknji in ovratnik	visoko	privihan.V veži pa je obstal in mraz ga je spreletel	A
vzdignila je Jureta v naročje in ga je zazibala	visoko.	In Jure se je smejal, ker je bila izba nenadoma	A
je našel dom in očeta ... Ko je bilo sonce že	visoko	in toplo, sta prišla do gozda; tam je bila senca	A
nebu, ki je bilo čisto blizu; tam na vrhu, tam	visoko,	je bila radost brez mej. Ko je bil kup visok	A
bilo tam; le redkokdaj se je razmeknilo listje	visoko	v vejevju in kaplja je kanila na temni mah.	A
Glej, ničesar še nisem nabral, sonce pa je že	visoko!	“ Splezal je z drevesa in je nabiral, dokler	A
iz gozda, se je zelo začudil. Sonce je stalo	visoko	in je sijalo žarko, kakor da se je dan že nagibal	A
mudi se predolgo; pozna je že ura, megla je že	visoko!	“ Odprl je in je zaprl in je stopil na prag	A
soncu so se svetile hiše, nebo, svetlosinje,	visoko,	še vse v poljutranjih sanjah, je bilo koprnenja	A
prijazno, kakor ob nedeljah popoldne: sodišče samo,	visoko	in gosposko, čitalnica, županova hiša, Majerjeva	A
spominu sem verjel... Grobar, nasuj gomilo za hišo	visoko,	nasuj jo do neba ...Nasuj, grobar, da se ne vzdigne	A
smehlja, nosi križ in se smehlja!“ Tisti večer je	visoko	vzklila njegova ljubezen in je prepredla s koreninami	A
na osojnih pa so se vzpenjali sočni pašniki	visoko	v planine.Dolina sama pa je bila velik vrt sredi	A
vztrepetal od groze. Tam vrh hriba je stalo	visoko	in črno; kakor spomin na onstran groba.Ni se	A
Čakala bom nate, daj Bog, da te dočakam!“	Visoko	je še stalo sonce, ko je zadel starejši Potnikov	A
“ Martinov si je točil sam, vstal je in je	visoko	vzdignil kozarec. ”Da naju obadva obvaruje	A
iz doline je švignila iskra in je ugasnila	visoko	pod nebom, pred hišo pa se je zamajala črna	A
Elijeva krčma je gorela svetlo, široko in	visoko,	kakor večna bakla.Vsenaokoli do pol ure hoda	A
lesen; stisnil je bil ustni, namršil obrvi, v	visoko	čelo se mu je bila zasekala temna guba.Čudna	A
hrošč se je bil naveličal letanja ter sedel na	visoko	cvetico, ki se je zazibala pod silnim bremenom	A
razborit človek brez vsakih vzvišenih idealov,	visoko	letečih misli ali romantično nadahnjenih želj	A
najboljšem pomenu besede. Vse Brezovje ga je	visoko	spoštovalo kakor človeka, ki nima nobenih nepotrebnih	A
okrog pusti, valoviti lazi, ograjeni s trnjem in	visoko	razraslim leščevjem; na razpotjih ilovnatih	A
jo je videl prvikrat; sedela je v senci pod	visoko	bukvo, Čuka pa se je pasla ne daleč ob meji	A
še tako! ...“ . / . / stran 189 . / Mrmraje, z	visoko	privzdignjenim krilom se je zibala po klancu	A
njega. Valoviti, neskončni lazi, porasli z	visoko,	orumenelo travo - trnje in robidovje ob strmih	A
posutih s sivim, ožganim kamenjem - tupatam	visoko	drevo z dolgimi, črnimi vejami in redkim, povešenim	A
čas vdanosti in studa ... V tesni mrzli izbi,	visoko	v predmestni ulici, izgubljeni v morju cesarskega	A
strmel s svojo slepo beloto v mojo izbo; samo	visoko	gori je bilo okno odprto in lepo frizirana ženska	A
popoldan. Vse dvorišče, s peskom posuto in	visoko	ograjeno, je bilo še v soncu.Zadaj na verandi	A
umetnostjo?“ To se pravi: ”Jaz, Govekar, stojim	visoko	nad svojim narodom, vem natanko, česa bi bilo	A
so utihnili, na radost trudnih poslušalcev,	visoko	v noč je strmela brezoblična, črna masa, ob	A
rame dolgi, že zelo osiveli lasje. Stopal je	visoko	vzravnan in se je oziral po trgu.Njegov tovariš	A
širokokrajni klobuk, ki je visel na strani in odkrival	visoko	čelo, je razodeval starega študenta. ”Tam	A
in je pokazal na Marijin trg. Postala sta;	visoko	pred njima je strmela v noč ogromna, brezoblična	A
ljubezen klavrnega klativiteza do nikoli ugledane,	visoko	češčene Dulcineje.Kakor je bila ta misel duhovita	A
imenitniki, vsi umetniki in poetje, dà, tudi naši	visoko	zaslužni in delavni poslanci in celo cvet našega	A
Anastasius von Schiwitz se je vzdignil, vzpel se	visoko	in Tone Šivec je izginil nenadoma in tako popolnoma	A
srce. Stopila sva v prostran vrt, ograjen z	visoko	železno ograjo. 03  klerkovih-1604 	A
več domisliti nanj. Izza drevja se je svetilo	visoko	belo poslopje; od daleč, kakor pod nama, je	A
spustila se je na tla. Hkrati pa se je vrat	visoko	vzdignil, vzpenjal se zmerom višje, kakor da	A
je nenadoma zožil, vrat se je vzdignil tako	visoko,	da je segal preko skale.Kdo se je bolj smejal	A
da živi v sladkem prijateljstvu z neko zelo ”	visoko“	damo; nekdo ga je celo videl z njo na izprehodu	A
Stene so bile grobo pobeljene; eno samo, zelo	visoko	in zelo umazano okno je gledalo na vrt; spodobno	A
Lep večer je bil, v maju.	Visoko	na strehah so se poslopja še svetila, zrak je	A
treh, so bila nastežaj odprta, a samo ob enem,	visoko	v tretjem nadstropju, je slonel človek, plešast	A
držala se je sključeno, ker je imela na hrbtu	visoko	grbo, na levo stran pomaknjeno.Njen obraz je	A
slutim jo z ljubeznijo in hrepenenjem -- tam	visoko,	za to sivo meglo, se boči prelestna iz neskončnosti	A
vzduh je hladen in miren. Ulica je v senci,	visoko	gori se bleščé strehe; svetloba, rumena, žareča	A
rovu je nasuta prst na obeh straneh za seženj	visoko;	v rovu stojé delavci in polagajo cevi.Le redkokdaj	A
lica toplejši veter, čudno opojen, blagodišeč;	visoko	se je bil vzdignil pajčolan in v lica mi je	A
skladovnice drv in desak; težki vozovi prihajajo mimo,	visoko	naloženi; počasi, mirno in krepko stopata rejena	A
tesno pri srcu. Mlado žito klije, za ped je že	visoko;	niti bilka se ne gane tam, najrahlejši vetrič	A
bolniku med bolniki ... Okno moje izbe gleda na	visoko,	sivo hišo; komaj da vidim nad streho ozko progo	A
Prazno je in mračno, na vseh straneh se vzdiga	visoko	zidovje.Skoro vse duri v pritličju so odprte	A
mesto z očetom in z materjo na nerodnem vozu,	visoko	obloženem s sadjem in zelenjavo. Pripeljejo	A
zlatem čolnu in ona je čakala na bregu pred	visoko	kamenito hišo, ki je bila popolnoma podobna	A
človeka, ki bi mu kratil slavo. O Petrin,	visoko	drži tvoja pot!“ Tako je premišljeval Štefan	A
. / stran 143 . / se je kazalo svetu lepo,	visoko	čelo; na prsi je padala dolga, že nekoliko osivela	A
ostal tu doli, saj hočem sam, da se vzdignem	visoko!	Saj jaz ne maram, da bi me kdo ljubil, saj je	A
imajo na sebi nekaj posebnega. Debla se dvigajo	visoko,	- svečano in tiho stojé ob aleji, kot stražniki	A
stran 217 . / ščetinaste lasé za ušesi, na	visoko	plešo in na nerodne, plebejske roké.Tri dní	A
tiho od vrat do vrat. V zadnji sobi pa je stalo	visoko	ogledalo od stropa do tal in ko se je ugledal	A
cerkve sv. Otmarja. Odprla se je omrežena linica	visoko	nad vratmi. ”Kdo je?“	A
Tenki, temni vrhovi smrek so tam nekje daleč	visoko	štrleli v sivkasto nebo, spodaj je molčala noč	A
Na, poglej!“ Vzdignil sem nogo	visoko,	pomolil mu jo skoraj pod nos. ”Pa zakaj to	A
davnih časov so letele pesniško nadahnjene besede	visoko	k nebu - narod pa se je komaj toliko potrudil	A
bežečih oblakov. Ozka blatna pot, z živo mejo in	visoko	nasutim kamenjem ograjena, je vodila mimo zadnjih	A
omahovala za njim z nerodnim tovorom, ki ji je segal	visoko	preko glave; ker ga je držala za hrbtom, so	A
bilo pri srcu; kakor da bi sedela pod kozolcem,	visoko	nad vasjó, ter se pogovarjala o prihodnosti	A
tiha; neprijazne sence so se plazile iz globeli	visoko	v hrib, vračale so se od sivega neba po blatnih	A
srce, zravnal se je in je hodil pokonci, klobuk	visoko	nad čelom, oči vesele in jasne. Žvižgal je in	A
ebrnosinje, tam doli pa je bila noč. Že so bile hiše	visoko	nad njo, hribi so bili zmerom višji in temnejši	A
Pot je vodila v gozd; že je šumelo pred njima,	visoko	se je vzdigal temni zid. ”Pisal ti bom, Hanca	A
oči in so se povesile. Zašumelo je nad njim	visoko	bukovje, pot se je izgubila v mrak; še senca	A
drugi, ki so se vračali v globel, so bili že	visoko	na hribu, skoro že na vrhu; zableščala se je	A
tiste lepe svetle sanje, kakor pisani metulji	visoko	v zraku.Ozrl bi se gor in bi se nasmehnil:	A
z nestrpnimi očmi. Saj ni bil še večer in	visoko	je bilo še sonce, ali zakaj bi čakal do večera	A
že vas. Eno samo okno se je svetilo iz teme;	visoko	nad vasjo je ukal fant, zapel je pesem s pijanim	A
strah. Odpel si je suknjo in si pomeknil klobuk	visoko	na čelo, da bi se ohladil.Zdelo se mu je, da	A
klancu, . / . / stran 158 . / pa je bila vas že	visoko	nad njim in svetlo okno krčme je gledalo z rdečim	A
videl; pravijo, da se je vrnil in da se nosi	visoko,	ki je še pred tremi leti bos in raztrgan capal	A
je stal klavir, starikava gospodična z zelo	visoko	frizuro je sedla predenj in zazveneli so ubiti	A
in proti hribu, če bi se ne prikazala senca	visoko	tam iz mraka. Razveselilo se ji je srce, vztrepetalo	A
... Srdilo ga je sonce; stalo je	visoko,	kakor pribito; kadar se je ozrl, je bilo še	A
Ni življenja brez ljubezni ...“ Umolknila sta;	visoko,	v vesele višave so se vzdignile misli, spanec	A
ti prijetno boža razpaljena lica. Temnomodro,	visoko	nebo je vsečez posuto z belimi zvezdami; ti	A
Marku se zdaj to ni zdelo; držal ga je zeló	visoko,	takó da so ga videli tudi zadnji v procesiji	A
navzdol, zdaj navzgor; na obéh straneh za možá	visoko	nakopičeno kamenje, preraščeno z grmovjem in	A
molili romarji s pojočim glasom. Sonce je stalo	visoko	in vročína je pripékala.Marka je žgalo v obraz	A
težkega bremena; zmerom še se je zibal križ	visoko	nad procesijo, vzdigal se in nižal, kakor je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani