visoko (301-400)

valujoča gruča ljudi. Kot skozi sen se je najprej	visoko	nad njegovo glavo odmajala mimo pisana bandera	A
vetra v krošnjah dreves. Prišli so do travnika	visoko	gori v hribu.Pred njim je stal moški in nekaj	A
hitele k njej, k ognju, v poskok, k plesu.	Visoko	v zrak je dvignila goreče srce in ga položila	A
zaslišalo zvonjenje, ogenj pa je zaplamenel	visoko	do krošenj dreves. Pognala se je skozi plamene	A
obronku korakal nazaj. Le da je bilo zdaj sonce	visoko	na nebu in so se mu odpirale vse pore utrujenega	A
svetega Janeza Krstnika? Ali je držal v roki	visoko	v zrak in proti nebu goreče srce? Ali je	A
so bili namigi in šepeti višji? Ali je bil	visoko	v sodni in oblastni hierarhiji pripadnik druščine	A
zmeraj enako daleč, zmeraj enako majhne in enako	visoko	v hribu.Konj se je le stežka in brezvoljno pomikal	A
pokrito kočo. Na samotni jasi je stala, precej	visoko	v planini.Z obronka gozda, ki jo je od vseh	A
V lomnini te nepremične svetlobe je videl	visoko	zagrajen lojtrski voz, v katerem so vlekli hudobca	A
Dolgo je gledal v okno, skozi katerega se je	visoko	zadaj na nebu prikazovala prava silna bliščava	A
a samo gledal. Jasno je bilo, da Doroteja	visoko	cilja.Še daleč bo zrinila ugled firme in hiše	A
košček obraza, ki ga je bilo videti potem zelo	visoko	zgoraj med razpuščenimi lasmi, te zobe, ki so	A
O mreži. O dobro spleteni mreži, ki	visoko	in nizko sega, ki stanove in cerkev in preprosto	A
Ali ni jasno? Adam je vstal in	visoko	dvignil roko z iztegnjenim kazalcem.Ali ni jasno	A
njegove povezave, ki so kdo ve kam in kdo ve kako	visoko	segale. Zaradi Doroteje?	A
obraza. Ko se je prebudil, je bilo sonce	visoko	na nebu.S čudno močjo je žgalo sredi ozkega	A
morajo biti nekje na desni, kjer se je skozi	visoko	travo vijugala ozka potka.Uštel se je.	A
a telo ni ubogalo. Ko je odprl oči, je videl	visoko	gori med drevjem v jutranji svetlobi bled, popolnoma	A
se plahoma približevalo. Johan Ot je videl,	visoko	gori poleg Odrešenikovega krvavega, bledega	A
čelu so stopali bosopeti menihi. Na čelu je	visoko	nad njihovimi glavami nihal velik črn križ.	A
bele sončne ble: ščave daleč na morju zagledali	visoko	pečino.Kapitan je stopical sem in tja: teh pečin	A
Sprva se mu je zdelo, da rase trava tako	visoko,	da mokri šopi trave segajo tako visoko, skoraj	A
tako visoko, da mokri šopi trave segajo tako	visoko,	skoraj do opečnate strehe.Pa ni bila trava,	A
sodnikov se je vzpel na nadzidek in dvignil	visoko	v zrak list papirja.Začel je brati.	A
notranjost, tu je, tu je in res je bil že tu.	Visoko	nad glavami se je pozibaval mlad obraz, nekoliko	A
zvezda, zvezda, proti kateri se vzpne, tja gor,	visoko,	da so ostali pastirci naenkrat daleč spodaj	A
hodnik, šest korakov v dolžino, dva v širino.	Visoko	pod stropom je luč, vso noč gori, v zenicah	A
od kosti mučenih in preizkušanih, vstal je,	visoko	je dvignil monštranco in sveto hostijo v njej	A
katero je sedel, je naenkrat vse razumel, bilo je	visoko	znamenje, saj je tudi priletelo z visoke bukve	A
njem, s klobukom, poveznjenim nad oči, ki so	visoko	od zgoraj gledale na svet pod seboj.Ves ta veliki	A
in od mostu. Vseeno je stopil korak nazaj, v	visoko	in neprijetno mokro travo, nobene volje ni imel	A
skozi noč navzgor, najprej močno žareče, potem	visoko	zgoraj pod nebesnim svodom pojemajoče. Zlahka	A
To roko poglejte. Roka je bila	visoko	nad njihovimi glavami, rdeče obsijana, iskre	A
veliko slišali. Živel je sredi neke pečine	visoko	v gorah.Takorekoč zazidal se je v skalo.	A
gozdu so se prebujale zveri. Zvezde so bile	visoko	za oblaki in nebo globoko. Tam zgoraj je bila	A
pod njegovimi nogami, zadaj je gorski prelaz,	visoko	zadaj nad njegovo glavo.Še ta popoldan, še danes	A
odločeni, da bodo delali za Družbo in z njo za	visoko	stvar vere.Tudi zanje, kakor za uršulinke, ni	A
prhuta tisoče velikih metuljev, na drevesih	visoko	zgoraj gnezdijo barvasti ptiči, spodaj pa čez	A
Daj. Gledata zvezde,	visoko	je nebeški obok, je tam Bog? Ne samo tam, povsod	A
obrazu. Oče je daleč, je rekel Mihael, mama je	visoko	nad oblaki, jaz pa sem tukaj, sklonil se je	A
ki jih spustiš iz hiše, veselo tečejo skozi	visoko	travo, ja, tudi kmečka opravila ga niso več	A
morda tako veliko kot obe skupaj. Glavo je imela	visoko	zgoraj nad meglo in pod oblaki, vamp okrogel	A
vsakega posebej, njihov skupni jaz zdaj plava	visoko	nad landshutsko pivniško brozgo, zgoraj pod	A
je pasti nizko, globoko, da se lahko vzpne,	visoko,	tja gor, kjer sedijo na oblakih njihovi stari	A
navzdol po pobočju, kakor življenje. Nad njimi,	visoko	nad brozgo, skozi katero so pravkar bredli,	A
nad brozgo, skozi katero so pravkar bredli,	visoko	nad vodami, ki očistijo, visoko nad krošnjami	A
pravkar bredli, visoko nad vodami, ki očistijo,	visoko	nad krošnjami dreves, nad oblaki, tam ni velike	A
parjenje, v prašiča, ta duh se potem dvigne	visoko,	z molitvijo visoko navzgor in potegne prašičjega	A
ta duh se potem dvigne visoko, z molitvijo	visoko	navzgor in potegne prašičjega človeka za sabo	A
onemu na tilnik, da se je sklonil, drugo roko je	visoko	dvignil in s švistom zamahnil po napeti koži	A
skozi nevidne pore v steni. Na drugi strani je	visoko	zgoraj okno, ki ga ne more doseči, okno gleda	A
grejo iz glave, odkar sem jih videla, grobove	visoko	pod oblaki. Vsako noč se mi sanja o ljudeh,	A
Vsako noč se mi sanja o ljudeh, ki so bili	visoko	zgoraj, visoko nad zemljo, pod nebom, pa vendar	A
mi sanja o ljudeh, ki so bili visoko zgoraj,	visoko	nad zemljo, pod nebom, pa vendar v grobovih	A
čez taborišče spečih vojsk. Med temnim nebom	visoko	zgoraj in črno zemljo globoko spodaj ždim tukaj	A
Windisch, vsako noč sem v snu obešena vanjo	visoko	na cerkvenem zvoniku. Nekateri pravijo, da so	A
vse umirilo, oblaki so se čvrsto držali neba,	visoko	zgoraj niso bili več nabrekli in nevarni, reke	A
so razvili prapor s podobo Svetega Krištofa,	visoko	so dvignili križ, predhodnik zmagovite krščanske	A
prišla. Odkar mu je padla na glavo bukova veja,	visoko	znamenje spod neba, so ga pogosto videli stati	A
sama, čisto sama gre skozi poltemo, zgoraj,	visoko	zgoraj skozi pisana rdeča in modra in rumena	A
zmeden pogled, odkar mu je tista bukova veja,	visoko	znamenje, priletela na glavo, solze se ji ulijejo	A
opotekali skozi park in po samih ozkih ulicah.	Visoko	zgoraj so bila majhna okna, spodaj pa strme	A
umazanem stopnišču v stari hiši kakšno nadstropje	visoko.	Pred širokimi lesenimi vrati je stari Rihard	A
steno in gledal. Rihard je s svojim ječečim,	visoko	frekvenčnim jecljanjem pokazal na posteljo,	A
šibka svetloba je v tenkem slapu lila skozi okna	visoko	spod stropa.Ulrik je pokleknil, sklonil je pogled	A
ali je to pravo: prostor je bil naelektren. Z	visoko	napetostjo.Polno nasilja je bilo notri.	A
Zdaj sva v majhnem prostoru, ob mizi sedi	visoko	ostriženi moški in bere časopis.Pokima, smeva	A
pa kakor tiha žival počiva dolga črna halja.	Visoko	zgoraj se zgane nekaj hrupa, nekaj prebujanja	A
njegove oči potem skozi dim in plamen nekje	visoko	zgoraj vidijo glasove, žvenketanje ključev in	A
enkrat ogleda stvor, ki je posegel v njegove	visoko	nad gladino leteče misli. 5.	A
navsezadnje tudi nad cerkveni zvonik. In, ah,	visoko	zadaj bodo v njegovih notranjih očeh zasnežene	A
Naprej v Orizabo, naprej v Oaxaco in naprej v	visoko	gorovje Sierra Madre.Pri Orizabu jim je Bog	A
šele začetek. Ko pa so se začeli prebijati na	visoko	gorovje Sierra madre in so jih na vsakem koraku	A
curki vode po licih, po koščenem vratu in za	visoko	zapeto srajco, oči, v katerih je nekoč s svojim	A
oprijemanje korenin, vrtinčast oblak snega, ki ga nese	visoko.	In še en pogled na obe leseni koči daleč spodaj	A
letalsko krilo je segalo vse od njegovega okna	visoko	zgoraj tja do lis kopnega in morja globoko spodaj	A
trenirkami, pod pasom, nad pasom, migljanje mesa. In	visoko	zvenenje vsega pleha, s predirnim zvokom, ki	A
Zdaj ga je našel na tleh, drugič na polici ali	visoko	na steni.Praga kuhinje nikoli ni prestopil.	A
zrak, k svojim očem. Lasje klečeče ženske so	visoko	postriženi, mastni črni lasje. Klečeča ženska	A
tehnika teka, pege ima na ramenih, lase ima spete	visoko	nad tilnikom, kje smo zdaj, pri črki C, cesta	A
divje pretepali: Rus z rdečo zvezdo na prsih,	visoko	ostrižen Amerikanec in Iranec homeinijevskega	A
pisateljskimi mislimi čez park Audobon, skozi globoko in	visoko	gradivo svoje raziskave, čez ekran migetajočega	A
nosijo njegovo močno telo; mišičaste roke z	visoko	zavihanimi in v kožozajedenimi rokavi pod rameni	A
sprožil tipalke proti njemu. Pripeljal mu je	visoko	in mlado, krhko in tenko bitje, s čudno dolgimi	A
da kdo od vaju ne pade z barskega stola.	Visoko	je. Martin: Pekel je prazen, vsi hudiči	A
Kmalu je začel sopsti. »	Visoko	je, boš zmogel?« »Ne skrbi.«	A
premikajoče se čeljusti, med nevarne kretnje	visoko	razgaljenih rok, v valove telesne resničnosti	A
senca je krajša od višine zidu, ker je sonce	visoko	na nebu, ker so zdavnaj minili časi, ko je bilo	A
nad pokrajino, nebo tišči k tlom, glas seže	visoko,	klicar se umakne, dvorana nima meja.Stisnem	A
so okna zelo majhna in vdelana v stene zelo	visoko.	Gotovo bi bilo težko, če ne že nemogoče splezati	A
revežev z raztrganimi in umazanimi uniformami, z	visoko	zavihanimi ovratniki, nad katerimi so svetile	A
moški, ki se sklanja nadnjo. Njena kolena so	visoko	dvignjena na prednji naslon, na kolenih je odprta	A
bleščeča, z rdečimi robovi obrobljena krogla je	visoko	na nebu.Nobenega cvetja na ravnici, kjer leži	A
nagravžnimi izbočenimi očmi, s svojimi belimi	visoko	nafrfuljenimi lastni, ki so se namakali v peroksidni	A
zdrsne s kamnitih stopnic, potem pa se odpre in	visoko	vzravna pred Martinom Polakom, ki ga gleda malo	A
viharijo prostor za njim, da sega oster zvok	visoko	k vrhom pročelij, njegov odločni in kovinski	A
aloputnejo vrata za seboj. Vsi imajo dolge plašče in	visoko	zavihane ovratnike, klobuke pa potisnjene globoko	A
dobre roke, a vendar, zakaj jih steguje tako	visoko	gor z razklenjenimi prsti, zakaj drži ta prekleti	A
hropeče dihanje iz prsi, v silnem obupu gleda to	visoko	stekleno ravan, ki se ne da in se ne da.Neka	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani