spet (401-500)

zlóbno spet se Mahniču režíjo, zlóbno	spet	mu v líce govoríjo: ”Klanjamo se, doktor	A
narod me časti - svetníka, in vladar bom	spet	domače zemlje. A ví zlobni sátanovi bratje	A
kadar se poslavljam, temno gledaš, ko te	spet	pozdravljam. Oh, in ti si, draga še krasnejša	A
bedno, beden torej bode naj za vedno.“	Spet	je v mraku sapa zapihljala, spet pri grobu	A
vedno.“ Spet je v mraku sapa zapihljala,	spet	pri grobu vrba šepetala: ”Daleč tam med	A
Daleč tam med krasnimi grobovi stal grobar je	spet	ob jami novi ... Zazvonili so zvonovi krasno	A
leta, in odšel je v lepih dneh od sveta ...	Spet	zaplaka ljudstvo naokoli, ob gomili pa duhovnik	A
ko vzbudé se Jakobovi gostih in gostija	spet	pričnè se glasna. Do večera pije družba srečna	A
šatoru, glasna godba in veselo petje; in	spet	trí dni pijejo veselo. Tretje jutro pa odide	A
Vroča solza mu na lice kane, krvavé mu	spet	nekdanje rane. ”Bleda luna je še bolj bledela	A
zunaj pa življenje je glasnó. LJUBEZEN Z NOVO	SPET	MOČJ� Ljubezen z novo spet močjó zasíje	A
LJUBEZEN Z NOVO SPET MOČJ� Ljubezen z novo	spet	močjó zasíje mi v srcé; v svetlobi njeni	A
tedanja sreča zbežale sanje so krasné ... Kaj	spet	si solnce posijalo da spet si v temno morje	A
krasné ... Kaj spet si solnce posijalo da	spet	si v temno morje palo, trpelo dvakrat je	A
kot nekdaj sam pa kdo zató bi žalovàl če	spet	je sreče svit ugasnil ki v žalosti je noči	A
samó, za hip samó se mi radúj, potém pa	spet,	oj spet žaluj! OJ DOLGO JE, ODKAR SEM ŠEL	A
za hip samó se mi radúj, potém pa spet, oj	spet	žaluj! OJ DOLGO JE, ODKAR SEM ŠEL	A
SEM ŠEL Oj dolgo je, odkar sem šel in	spet	sem pred tebój. O da bi te nikoli več	A
večno te imám, tudi tí me več ne ljubiš	spet	sem sam, brez upa sam. Prav imaš, mladenka	A
jada v morjé se vrača na večerni strani;	spet	hrepeneče nad zemljó se vrne ko mrzlo je	A
je sijála v sladkih mi nekdànjih dneh	spet	v odsvitu jasnem gledam v lepih tvojih jo	A
nekdanje in tedàj preteklost jasno srečen	spet	živim, spet v poljubih, spet v objemih	A
tedàj preteklost jasno srečen spet živim,	spet	v poljubih, spet v objemih od strastí drhtim	A
jasno srečen spet živim, spet v poljubih,	spet	v objemih od strastí drhtim. Deklica	A
Vsaj enkrat še smehljaj se méni kot nekdaj	spet	se me okleni in tebe se oklenem jaz ...	A
okleni in tebe se oklenem jaz ... Ljubezen	spet	cvetè povsod!...	A
prekrasne, da bi živel v hipu kratkem	spet	nekdanje lepe čase? Ali se bojiš, da né bi	A
od čárobnih očíj željá roj neutešen	spet	k meni poletí - takràt mi v srcu je hudó	A
zakrivam, ko ozrem se nate! In ko molčiš,	spet	žalost me obvlada in kaže mi prihodnost iz	A
na večno ní; prihodnost bo sedanjost in	spet	se vrneš ti. DV�REC OB LJUB�JI	A
samoti grenkejša sreča je od dné do dné. In	spet	se tiha žalost me poloti, in z novo strastjo	A
nebesa meni se pričnó ...“ In iz dvorane zazvení	spet	razkošen valček, šum in smeh, in v plesu	A
hitro, ne obračaj se nazaj: že so popki	spet	pognali, zunaj sije gorki maj. Kakor Diana	A
samó in pa nebó nad nama -“ ”Kakó me vabi	spet	nocoj s pogledom žalostnim s seboj, da	A
kakó strmi v nebó, kakó vzdihuje, moli	spet:	Le eno si želim, popred ko pred obrazom	A
stran 85 . / In nocoj, v poslednjih urah,	spet	me gleda porogljívo iz oči ugaslih tvojih	A
trudim, ne morem jih zamazati z blatom - zmerom	spet	prisijejo na dan.Zmerom spet se mi pogled zastrè	A
blatom - zmerom spet prisijejo na dan. Zmerom	spet	se mi pogled zastrè in gleda nazaj v nedolžno	A
slikajo razkošne sanje? Ali si nazaj želí	spet	večere nekedanje? Ah, zakrit je prejšnji	A
meni se pričnó ...“ -- In iz dvorane zazvení	spet	razkošen valček, šum in smeh, -- in v	A
belo smrt, tiran mogočni v prah je strt.	Spet	dal si meni svetlo čast, spet dal si meni	A
je strt. Spet dal si meni svetlo čast,	spet	dal si meni vso oblast. Oj hvala, hvala	A
roki močni in preseka jezdeca do sedla ...	Spet	se dvigne prah na beli cesti, v njem pridirja	A
/ in pa nebó nad nama --“ ”Kakó me vabi	spet	nocoj s pogledom žalostnim s seboj, da	A
kakó strmí v nebó -- Kakó vzdihuje, moli	spet:	‚Le eno si želím, popréd ko pred obrazom	A
sobah. In sedàj, v trenotkih zadnjih	spet	me gleda porogljívo iz očí ugaslih tvojih	A
te sam, življenje svoje rad ti dam, da	spet	zjasní se pógled tvoj, da spet smehljáš se	A
dam, da spet zjasní se pógled tvoj, da	spet	smehljáš se, angel moj! TI NEČEŠ, DA NA	A
da ne bo mi vedno v glavi: če bo treba,	spet	ga daš!“ Maček je takój obljubil, da ne	A
otroške sreče in bolí glasovi -- budijo	spet	na tiste dni spomine -- oglašajo se kakor	A
Izgubljajo se pesmi v zračnih daljah ... a	spet	so mi v ljubečem srcu vzklile, da tvoje bi	A
bela vas ročica pisala je nekdaj, in	spet	v ročice njene polagam vas nazaj. Pač	A
in čaka, čaka in čaka in čaka, da jo povabiš	spet	nazaj v njen in tvoj svet ‒ Vsa bleda, obnemogla	A
in brca žogo po nepokošeni travi? Se kdaj	spet	srečava? Mi kdaj spet rečeš: »Skuhaj mi kavo	A
Se kdaj spet srečava? Mi kdaj	spet	rečeš: »Skuhaj mi kavo, sin moj, táko, kot le	A
zveni ‒ v srcu mojem vsa bližina, daljava vsa	spet	v srcu zablešči. Zimsko dopoldne Mrzlo, vetrno	A
Večne kaplje dežja ob okno bijo, za drugo	spet	druga počasi, težko. Zdaj pa zdaj zašumi po	A
prvega zdravja loka je vsa ... Kot na večer bolj	spet	vrhovi žare ‒ obsevana gor in dol, v ognju jutro	A
Ah, prostost vsemogočna! In	spet	čustva kipijo ‒ oj, tak vidna in vroča ‒ skoro	A
hodi zdaj po sveti ‒ in v čast pelinu pesem to	spet	s konca dajmo peti! PESEM Prelepa noč, pomladna	A
čarobno se lučka utrinja ... lahno dviga se, pada	spet	... smrtna senca izginja ...‒ II Mene obdaja tema	A
dneva medle v nič njih ne izgubi se sled ‒	Spet	so kaplje se sesedle, spet se je ponovil led	A
izgubi se sled ‒ Spet so kaplje se sesedle,	spet	se je ponovil led. SLIKA Z neba sonce gleda	A
in na poljano, nekje kraguljčki, hitri beg,	spet	molk za mano in pred mano. Kaj moč mi, čas,	A
konca širi se pred mano. . / . / stran 70 . /	SPET	ZELENE NAM VRBE Spet zelene nam vrbe in šume	A
/ . / stran 70 . / SPET ZELENE NAM VRBE	Spet	zelene nam vrbe in šume, veseli vetrc mimo gre	A
njih upi, ko strupa vsi omamljeni zaspijo ‒	Spet	drugi zabiti vso hudobijo poskušajo v šumeči	A
Marica 31 Pelin 32 Med vrbami, oj, tečeš 33	Spet	zelene nam vrbe 34 Zvečer 35 Otožnost 36 Od	A
k nam, svetiš jasneje, sonce rumeno, in tih	spet	in topel prirode je hram, od rdečih oblačkov	A
hodi zdaj po sveti ‒ in v čast pelinu pesem to	spet	s konca dajmo peti! Med vrbami, oj, tečeš	A
radost, da nikoli še tako. . / . / stran 34 . /	Spet	zelene nam vrbe Spet zelene nam vrbe in šume	A
/ . / stran 34 . / Spet zelene nam vrbe	Spet	zelene nam vrbe in šume, veseli vetrc mimo gre	A
strmiš, le srce ti bolj ledeno: z mojim v prsih	spet	živiš! Name se ne jezi, oče, zame, mati, ne	A
pojdi zdaj, pojdi nazaj in jutri sem, jutri	spet	pridi; pobotana s tem za pravice sva vsaj,	A
« In vrag je odšel in vsak dan	spet	prišel, in mlinar igral je na citre, »Ah, jutri	A
ognjišče! Ni svetlo še zimsko sonce, v koritu voda	spet	šumlja, drugič k bistremu studencu devica je	A
Po znancih plovejo oči, po gorah, po vrteh,	spet	pa srce se ti miri ob hišah in vaseh ... Pozdravljene	A
in na poljano, nekje kraguljčki, hitri beg,	spet	molk za mano in pred mano. Kaj moč mi, čas,	A
»Dom si zapravil, denarja nam, priti nazaj	spet	bilo te ni sram, pusti nas, pojdi, da se Bog	A
me, bratje, in, oče vi, on je naš, z nami naj	spet	živi! Kar je vzel, dal bo spet Bog ... « in molk	A
z nami naj spet živi! Kar je vzel, dal bo	spet	Bog ... « in molk je zavladal sred sprtih otrok	A
zavladal sred sprtih otrok. »Kar je vzel, dal bo	spet	Bog ... « in molk je še vladal ko v grobu okrog	A
kolesu skoz Čirče kot božjepotne peze stanca	spet	jetični pletilji in mlajšemu tkalskemu mojstru	A
tren, v trenutni venomer, in venomer sprijeta	spet	in spet sesedata svoj spin sveta na strjenih	A
trenutni venomer, in venomer sprijeta spet in	spet	sesedata svoj spin sveta na strjenih sižejev	A
nepregibne muke stok, oktava hlipanja vdovelih rok in	spet	priklicani barok. 91 ŠKRLOVC	A
Rožnate kite se pletejo v celine. Svet je	spet	voda, ki teče v večnost. VIVISE(LE)KCIJA Bit	A
višinskega stanja me dela majhnega. V mrak nenadoma	spet	zasije Appassionata. Še enkrat jutro, radost	A
Oj, iščoč toplino se zlivam z obalo. In sva	spet	na začetku. Čudeži Voda odteka, del slike	A
mi bil brez ploda; privrela z njim na mlin mi	spet	je voda ter zavrtila kamene nemarne. Lepó sem	A
meni iz serca! Pómlad pride in zeleno Perje	spet	dobó drevó; Serce moje posušeno Zelenelo več	A
ti dá, In ljubega v naročje tvoje Naj kmalo	spet	me pripeljá. Če pa si mene pozabila, Če drúg	A
Ljubezen bode se verníla, Prinesla sercu zdravje	spet.	Ljubezen v serce se vernila, Pomlad se ti na	A
ljubila ti, ‒‒ Ti zlato, priserčno dete! Le hitro	spet	v roko popotni les, Pa dalje, dokler ni prekásno	A
pomlad in ž njo zelenje Vernilo bo se tebi	spet;	Jaz zgubil mlado sem življenje, Izgubil brez	A
nikoli; Bog meni táko srečo daj! Oh, kàj ste res	spet	tu, solzé? Kar dež je zemlji razsušeni, To ve	A
tvoje krilo, Zapustil tvoje sem goré. Goré	spet	gledam zaželene, Veselje mi rosi okó; Oh! bó	A
tabo govoril; Hrepenél sem vedno, te videti	spet,	Gorečo željo mi je čas dozoril. Prinesel sem	A
gledati še vsáj! Spolnile so se vroče želje,	Spet	zrejo srečne te očí; Pa káj ni čisto mi veselje	A
grenki vir sem pil. Spolnile so se moje želje,	Spet	zrejo srečne te očí; Pa čisto moje ní veselje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani