Zopet, glej, stojim pod tabo Zopet, glej, stojim pod tabo, rodna, tiha streha ti, še tujino nosim s sabo, bodi mi uteha ti! Kakor starka v plan sneženo o Silvestrovem strmiš, le srce ti bolj ledeno: z mojim v prsih spet živiš! Name se ne jezi, oče, zame, mati, ne žaluj, tiho, bratje, ‒ Bog tak hoče, da ko noč sem tih in tuj!