spet (701-800)

»Seveda, potuho,« je rekel stražnik in se	spet	prestopil. »Ne, ne, saj bi se ne branila premoga	A
prinesel, gospod stražnik.« »Saj, potuho,« je	spet	zamrmral.Potem se je sunkoma spet obrnil.	A
potuho,« je spet zamrmral. Potem se je sunkoma	spet	obrnil. »A pazite na svojega sina, gospa!	A
časa, tolovaje, a če se ne odpravi, bo zdaj	spet	na vrsti tarnanje.O vojski, o lakoti in o kurjavi	A
se nalahko zapirajo, ko gre mimo njih. Naj	spet	kaj skuhajo kakor tisti dan, ko so napolnili	A
Samo gledal sem,« je rekel in zožil ramena.	Spet	je smrknil, a zdaj bolj zaupljivo, skoraj potolaženo	A
skoraj potolaženo. Sklonila se je in odprla ter	spet	zaprla vratca štedilnika. »In so kradli premog	A
ljudje nimajo s čim kuriti, ni velik zločin,« je	spet	kakor sama sebi rekla. »Zakaj se potem tale	A
»A si še premajhen.« Zdaj je	spet	zamišljena in odsotna.Lojzek jo je spet pogledal	A
je spet zamišljena in odsotna. Lojzek jo je	spet	pogledal. »Gino je tudi imel kavelj, mama.«	A
»Premajhen si še.« In	spet	gre k omari, a zdaj spotoma zagleda naramnico	A
3 Potem je bil avgust in Miljski zaliv je	spet	gladka in bela planjava raztopljenega svinca	A
Kos verige.	Spet	kos verige, takšne, ki po navadi visí med dvema	A
Odbijač. In	spet	odbijač.Ta dva odbijača pa nič rjava, ampak	A
in podobna dvema prevrnjenima gobama. Potem	spet	kos tračnice na katranirani strehi, pred kolibo	A
gre čez travnato liso med tračnicama, potem	spet	možato prestopi drugo tračnico.Nazadnje se zaleti	A
Zamijavkaj tudi ti, Gino!« »Hahaha!« »Gino!« To je	spet	spredaj Bruno. »Kaj je?« je boječe vprašal Gino	A
megli. A kmalu se je para razcefrala in oni	spet	leno stojijo v vrsti, ko da se je v toploti	A
lovita trs in nič se ne zmenita za lokomotivo, ki	spet	zdrdra mimo. »Bi imel tudi jaz rad tákole kolibo	A
te zaduši voda, ko se ladja potaplja?« Tako	spet	molčijo. Miljski zaliv pa je v soncu mlečnobel	A
A nihče se ne odmakne od ograje. Lokomotiva	spet	spelje vrsto vagonov na drugi tir in železničar	A
vlečejo srebrne škombre iz vode in še isti hip	spet	spustijo žimo s trnkom v morje.In to še in spet	A
spustijo žimo s trnkom v morje. In to še in	spet.	In še in še, z vso naglico, dokler je čas.	A
Takó zdaj krčijo roke v komolcih in jih hitro	spet	stegujejo, ko da bi hoteli zase cel vagon premoga	A
žgana glina, mu prikima. »Pa ja, oprostite,« je	spet	rekel glas v gruči.»Je prišla za mano in hoče	A
mu hoče narediti megla pred trepalnicami. In	spet	vidi Sergija, kakó zdrkne z zida.A strah ga	A
Iz avta so odnesli nosilnico. Čez hip so jo	spet	prinesli. »Mrtev?« je vprašalo dekle, ki ves	A
Fižol.	Spet	bela moka in koruzna moka za polento.Skoraj	A
misli, ker čez čas poltiho, kakor sama sebi	spet	začne s pravljico o Janku in Metki, ki sta drobila	A
bi se muce igrale z njimi. Zdaj je bila Mici	spet	pri mizi. »Lepa, ne?« je rekla.	A
ploščicah in se drsali od mize do štedilnika in nato	spet	k mizi.Gledali so s tal navzgor in videli mogočni	A
kamnitemu obrazu pod črno kučmo? Evka pa je že bila	spet	na oknu. »Da ne boš padla,« je rekla Mici.	A
»Mehaniki, Mici.« Tako je Mici	spet	molčala. »Oni so močni, kajne, Mici?« je rekla	A
črne pene. . /\ .. stran 57 . \/ Mici pa se je	spet	vrnila k mizi in segla po likalniku. Vsa razvneta	A
na nji, na mami, na Branku in Evki, ki sta se	spet	oblačila in obuvala. »Z bencinom so polili,	A
videla, da je njihov papá. Takó sta morala	spet	po ulici Commerciale navzgor in papá je godrnjal	A
5 Ko je Branko zaspal, pa se je Krjavelj	spet	vrnil in stegoval vrat; neverjetno ga je sproževal	A
škatlice glava na koncu vzmeti, in se takoj	spet	odtegnila v temo, ki jo je požrla.In slišati	A
Hahaha, so se smejali v dvorani. In	spet	padci v vodo, ki je morje onkraj hiš.A hkrati	A
»Sanja,« je rekla mama. Potem je bilo	spet	vse tiho. Potem je rekla: »Ubogi otroci.«	A
Niti mama. Tedaj je papá	spet	globoko zasopel. »Preklete barabe,« je siknil	A
takó je samevala ob širokem trgu. Kočijaži so	spet	napajali konje ob fontani pred njo, ki je imela	A
šklepetajočih plohih in pokali z bičem, oni pa so	spet	in spet kukali skozi reží.V vojašnici je trobila	A
plohih in pokali z bičem, oni pa so spet in	spet	kukali skozi reží.V vojašnici je trobila trobenta	A
»Pomlad.« In	spet	je bila zamišljena. »Da, pomlad,« je spet rekla	A
In spet je bila zamišljena. »Da, pomlad,« je	spet	rekla čez hip.»Pozimi imamo najdaljšo noč, a	A
pomladi pravi, a vendar so zadovoljni, ko potem	spet	berejo v berilu, da so se stari Slovenci junaško	A
oddrsal je copate do svoje sobe, do kuhinje in	spet	nazaj in si mencal roke.Potem so hitreje podrsale	A
Potem so hitreje podrsale copate in on se je	spet	prikazal. »Izgnali te bodo!« je jezno rekel	A
Moje je,« je rekla. In ko so se voščeni prsti	spet	sprožili in vzeli milo, se je bila že obrnila	A
vodo in drgnila z njim gladek les. A on se je	spet	vrnil, za njenim hrbtom se je ustavil in njegova	A
A on je nem. Njegov obraz je	spet	kamnit.Kakor tedaj, ko je prišel v sobo in molče	A
deklica in še bolj pridna. »Oprostite,« je	spet	rekla. In zdaj bi bili oni šli in jo vzdignili	A
rajali, in govoril je Miklavž. Tedaj so parkeljni	spet	prišli iz kota, a on jih je zapodil in ukazal	A
slišala?« ji je šepnil njen papá. »Evka!« je	spet	poklical Miklavž. »Tukaj je!« je rekel njen	A
pridna,« ji je rekel Miklavž. »Evka,« jo je	spet	poklical njen papá. A tedaj so prišli angeli	A
In vsi so bili veseli. In Miklavž je	spet	držal v roki zavoj in zaklical drugo ime.	A
Mama!« In tudi Evka je zajokala, ker je bilo	spet,	ko da so prišli parkeljni in jo bodo ugrabili	A
Evka na varnem pred Miklavžem. »Mici je,« je	spet	rekel papá. A Branko in Evka nista hotela nič	A
zapovedi? Stal je negiben, s kučmo na glavi in	spet	je bil podoben svojemu ljubljenemu cesarju.	A
otroke, ker jo je bilo strah. In takó so bili	spet	v kuhinji z njo, in je morala kuhati večerjo	A
jokala. . /\ .. stran 92 . \/ 12 In tako je	spet	prišlo poletje in pred šolskimi okni so bile	A
poletje in pred šolskimi okni so bile platane	spet	košate.Najvišji v razredu je bil Cvetko, ki	A
dopoldan je bil splezal z okna na cesto in se	spet	vrnil v razred; potrgal je bil zelene kroglice	A
naredili kakor on in so kričali. »Slugo,« je	spet	rekla učiteljica, a zdaj je šla sama proti vratom	A
samo, ker so pobirali kamnje s tal in ga metali	spet	v napadalce, ki so jih zmerjali s sciavi.	A
Kdo je vrgel kamen?« »Oni so nas napadli!« je	spet	rekel razred. »Aaaaa,« je tožil ranjenec brez	A
ga je takó peljala k vratom. In takó je bila	spet	tišina.In tudi Vlasta je bila spet pri zavesti	A
je bila spet tišina. In tudi Vlasta je bila	spet	pri zavesti in je mirno sedela in krotko buljila	A
»Tiho!« A ko je bil	spet	pod mizo, se je tudi ona smehljala.Ne, ni klečal	A
smehljala. A ko jo je v nedeljo zjutraj pustila	spet	samo, je Evka zaspala in sanjala, da parketi	A
in sanjala, da parketi škripljejo in da se on	spet	približuje.Tudi copate spet drsajo.	A
škripljejo in da se on spet približuje. Tudi copate	spet	drsajo.Prav kmalu bodo zraven mize in modela	A
plitvi vodi. In Evka in Saško sta že zdavnaj	spet	prijatelja, posebno od takrat, ko je slon premagal	A
Ni res,« je rekla. »Kakor svinec plavaš,« je	spet	rekel Marko. »Ni res.«	A
klop in sédel na svoje mesto. In razred je bil	spet	glasen.Čepice so izginile z obešalnika in takó	A
obešalnika in takó letijo zdaj iz srede sobe	spet	na železne roglje.Dolg, lesen obešalnik desno	A
nalahko stisnila z majhnimi zobki. »Giulia!« je	spet	jezno poklical, a s tem imenom, se zdi, ne kliče	A
kjer je prej letel papirnati zrakoplov. A je že	spet	sredi sobe. »Ti, ti, ti,« momlja.	A
glavo ima, pod njim pa so na treh koncih fontane	spet	tri kamnite glave in iz ust jim curlja voda	A
curlja voda v tri školjke. In ob školjke so	spet	pritrjene tri manjše glavice in iz ust, ki so	A
robanti, potem odmakne pleteno zaveso. »Kam si	spet	skrila prtiče za maslo?« Ker žena ne odgovori	A
zakašlja na drugem koncu postelje. »Kje se je	spet	prehladila?« jezno vpraša in v temi obrne glavo	A
Olgici odejo. Ko se oblači, v kotu Olgica	spet	pokašljuje, Štefan pa dregne ob mizo in godrnja	A
mulc, namesto v peti razred so ga vtaknili	spet	v četrtega.In to se pravi, da je zdelal!	A
eno leto, ker ne zna italijanščine. Potem bo	spet	pal, ker ne bo znal italijanščine.Hm, saj je	A
kaleidoskop pisanih pomij. Na bankih ob mostu pa so	spet	zlate ose na vijoličastem muškatu.In takó so	A
.. stran 121 . \/ A v zenicah se mu utrne:	spet	je nasajen, Štefan.Ali je sploh kdaj dobre volje	A
Ko da se je vse dni nabiralo, je vzrojil. »	Spet	si skuhala eno svojih, hudiča!« Gospe so se	A
s seboj domov, za štedilnik. Karla je bila	spet	pri Ivanki. »Ni hudoben,« je rekla.	A
Škorklji. Na enega je počenila 8 na drugega	spet	druga 8 in vzporedno se vsaka po svoji progi	A
tabo, da veš!« je trdo rekel. In Branko je	spet	začutil, kakó se mu strah zbira pod želodcem	A
bom razbijal glave s tabo,« je kriknil. In	spet	sta prečila svetlikajoči se asfalt na ulici	A
vzkliknil, se motal okoli banka, odprl predal, ga	spet	zaloputnil, da je drobiž zacvenknil v leseni	A
zato čez čas spravljivo rekla. »Kakšne čevlje	spet?	« »Tiste za vsak dan.«	A
»Pa ti poišči, če veš bolje.«	Spet	je napel jermen preko čevlja, ob oknu je svetli	A
nad svetlorumenim opažem. »Zdaj nadaljuj,« je	spet	rekel učitelj. A njemu je, ko da vse drvi nekam	A
ko se je razred malo pomiril. Učenci pa so	spet	glasni, živžav polni šolsko sobo in Branko je	A
Obrisala si je roke v predpasnik, Štefan pa se je	spet	premislil, vzel iz žepa svojo pegasto Edinost	A
razstavil knjige po mizi, odprl čitanko, jo	spet	zaprl, položil nanjo slovar, škrtnil s stolico	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani