spet (501-600)

kakor prej je zopet svet, Le urno v tamno luknjo	spet!	‒ 1. penica: O zlato solnce zaželeno!	A
O zlato solnce zaželeno! Ko prej nam siješ	spet	rumeno; Pregnalo si oblak teman, O svitli svet	A
dán! 2. penica. Premagane bežé temine, Gore	spet	gledam in doline Življenje se mi vrača spet	A
spet gledam in doline Življenje se mi vrača	spet,	Kakó si lep pomladni svet! Konju Kaj si pa	A
‒ „Zató ker drug se nihče ne potrudi, Da	spet	se enkret kaj slovenskega tiska.” To pravim	A
se vroče hrepenenje v mehkem snegu izgubi.	Spet	prišel bo tisti čas, ko z neba bo dan za dnem	A
gospodaril, še svet bo svoj obraz ohranil?« In	spet	sem sam v tem belem svetu. Vprašanje mučno je	A
človeka bilo pred življenjem. Beda in žalost	spet	žreta zemljó, strah je ljudi zdaj pred svojim	A
III Preveč je sreče v srcu mojem, morda bom	spet	v objemu tvojem, in žalosti je v njem preveč	A
češnjev cvet bo v njih izbrisal malodušja sled in	spet	razžaril tožni jim pogled. Samo en bel, en češnjev	A
naj ne bo vas zame strah, zdrava sem in delam	spet	pri vas. A v zaporu mi bilo je, kot bi konji	A
sam večer bi rad glavó na prsi ti položil.	Spet	kakor včasih bi ti rad potožil, razkril ti žalost	A
v kraje naše na prelepem vrancu sveti Jurij	spet	prijaše! Naj le srečno jezdi po poljanah, strmem	A
plakajo, plakajo ... . / . / stran 53 . / Žalost	Spet	žvrgoli škrjanček in travica šumlja, spet žubori	A
Žalost Spet žvrgoli škrjanček in travica šumlja,	spet	žubori potoček, sinička spet brblja. In vse	A
travica šumlja, spet žubori potoček, sinička	spet	brblja. In vse je, prav takó je, kot v prejšnjih	A
razkropili ‒ pa boste se še kdaj vi vsi domov	spet	povrnili?‒	A
srebrne si dvorane razprostre oblake, skupaj	spet	jih zgane. Veter, ti kipar, naredi kip še meni	A
pognalo; zemljo je pokrilo cvetno pregrinjalo.	Spet	odmevajo pod nebom glasni spevi ptičic - k nam	A
v srcu sladka nada zrase neizpolnjeno zvečer	spet	zaprem vase... List je odpadel Skoz drevesne krone	A
listje v mraku sladko šepetalo... Nekoč - nekoč	spet	veterček zavel je in list za listom iz drevja	A
paradiž ti izgubljeni! Ob tvojih bom potokih	spet	hodila Lesovi me pozdravljajo zeleni... Iskala	A
vtopita. Zlate sreče v kljunčka bosta si nabrala;	spet	vrnila se, spet pesmi nove znala. Ptička moja	A
v kljunčka bosta si nabrala; spet vrnila se,	spet	pesmi nove znala. Ptička moja, da bi z vama	A
ustvarja in dela, nabira si svežih moči. Ko	spet	bo na svetu zavladala sreča in mir, bo s pesmijo	A
stala vsa ponosna kot kraljica potlej s srpom	spet	med žito segla, mati moja, delavna kmetica!	A
z neba mi smeje jaz pa vrnem mu nasmeh Rada	spet	in spet zahajam v mislih vsaj, tja v senožet	A
mi smeje jaz pa vrnem mu nasmeh Rada spet in	spet	zahajam v mislih vsaj, tja v senožet, kadar	A
z Vodniki in Damasceni Devi in drugimi, ki (	spet)	jih moram brat. Zmoti me poštar: »Nekaj za prevzet	A
Vsi smo v enem kosu.	Spet	po slovensko praskam se po nosu, namesto ‚God	A
praskam se po nosu, namesto ‚God speed’ rečem	spet	𠆫ohlóni’ in to je že kar nekaj.Rudi čaka.	A
prtljago; dan se preveša z zapoznelo vnemo. Čas	spet	precej hitreje je zaplul spet gre, lizun, na	A
zapoznelo vnemo. Čas spet precej hitreje je zaplul	spet	gre, lizun, na svojo nočno jago. junij 2002	A
si zopet želijo v moj krog in vabijo me, naj	spet	jih zabavam, naj, kot nekoč, bom spet njihov	A
me, naj spet jih zabavam, naj, kot nekoč, bom	spet	njihov otrok! V.	A
Sicer pa imajo prav. Ne bom zanikal, da sem že	spet	ves dan tipkal in klikal, novačil stihe kakor	A
Zdi se mi, da se že večeri. Dan me	spet	je spremenil v Pavliho, ki z večerom lutkasto	A
Nočem se izgubiti v prazni figi! Pridi	spet,	septembrski večer! VIII.	A
je prej bilo pozabljena davnina, postane zdaj	spet	Luč. Ljubezen.	A
XIV. Ko se nocoj bom	spet	pokril čez glavo in ugasnil glasbo, dal blazino	A
rekel: hvala Ti za dan, bo moj obstoj do jutra	spet	vprašljiv, če ne že nemogoč.Precej zabavna reč	A
prizanesljiv in nežen. No ja, kaj hočem, bom pa	spet	zavit, lepo skrfuljen, serast in pokrit; še	A
zelena, grem čéz kot Elija, pa vidim Andrijo -	spet	priden je kot mravlja, le da je mrtev - film	A
Križišče.	Spet	rdeča.Siknem: bravo! in, ker že obstojim, se	A
raznih vrst. (Žlahtno se na vodenke spomnim	spet...	) In zraven panker, s čupico kot pav. Vanj en	A
je poslovil, noč še prihaja. Prfoks nocoj je	spet	zavlačeval; pri njemu ni ne konca in ne kraja	A
Ne bev ne mev. Verjetno	spet	kdo vrata je zastavil! Kdo ve, kdo spet čveka	A
Verjetno spet kdo vrata je zastavil! Kdo ve, kdo	spet	čveka in ga drži. Živčno pritiskam gumb.	A
počival bo tu zadajle, v omari. Čez čas ga bom	spet	malo v roke vzel. Kam spet ti proračun je izpuhtel	A
Čez čas ga bom spet malo v roke vzel. Kam	spet	ti proračun je izpuhtel? doma vsak vikend vprašajo	A
Doma vsak vikend vprašajo ta stari: si	spet	kaj kupil?Skripte, odgovarjam.	A
ogledalasti parket, že vem: po tleh so ribali že	spet.	No, glavno, da je čisto, glasno sklenem.	A
čisto, glasno sklenem. Po telefonu je potem	spet	stari juriš: zakaj, hudiča, pol stvari ne skuriš	A
in vprašala me: še imaš kaj čaja? A sem že	spet	nazaj.Spomin izgine.	A
Mariboru bova prav kmalu zakleníla vase. Bus bo	spet	skrenil z običajne trase. Prav spretno se bo	A
Sedimo. In	spet	samosprožilec.Spet en cin.	A
In spet samosprožilec.	Spet	en cin. Posnetek fuč, ker se preveč režimo.	A
A oče ne odneha.	Spet	nastavlja in nas poskuša malo umiríti. Nataša	A
Oče priteče.	Spet	nam gre na smeh. Pozno popoldne nam pusti v	A
nežni spanec vzel je vid, ampak šele, ko Bogu (	spet)	sem rekel: veš, Bog, naš tati je purana spekel	A
muke skale, želje pa veter. Ljubim njega in	spet	njega z žalostjo in hrepenenjem, drhtečih rok	A
nagrbančeno zmrzal. Čakajo, da bo na licih	spet	pognalo cvetje. - - - Težak pečatni prstan na	A
in konec bode rev, nadlog, in raj mu ustvarim	spet!	« Kot jasni utrinki trop duhov spusti se v solzni	A
poljubom sladkim govoré: »Zdaj moj otrok si	spet!	« Na ta poljub neba sladkost prešine vse stvari	A
raj, bil je gaj zelen, ko priplaval si nazaj,	spet	je pomlajen. Meniš pač, da lanski list dom ti	A
kar je bridka smrt ločila, mila smrt zedini	spet!	ZIMSKI DAN Sneženi prt zemljo odeva, krasnà	A
napočil, tesar se je ‒ tretji poročil. Ob letu	spet	pojde v goró, a tesal ‒ zibélko tam bo, o rakvah	A
Marveč to zelenje oznanja novo nam življenje, ko	spet	se bo pomladil svet, ko nov razvil se bo nam	A
Kako je spočit!	Spet	prejšnja je moč mu po udih razlita, na posteljo	A
In ko res sem jo zapisal ter prebral potem jo	spet,	jezen sem jo koj izbrisal, bil na tem sem, ko	A
sprememba Čez kratkih mescev pet sva videla se	spet;	povesil jaz oči, v stran gledala si ti. In skor	A
spomin skelečih ran; moč ljubezni se nekdanje	spet	prikaže mi na dan. Slabo sveča je brlela, zunaj	A
/ stran 46 . / Slovo KO mesec svetló bo	spet	posijal, od ljube slovo jaz bodem jemal. Naj	A
tu ni strpét′; ne vprašaj, kedaj se snideva	spet.	Mogoče kedàj, mogoče nikdar; le roko podaj in	A
čez osem kratkih let, če bova še živá, pa se	spet	snídeva.« Oh, psi še lajajo; al ljubega več	A
hodi; zvestega konjiča na povodcu vodi. »Pasi	spet	se mirno, travo jej zeleno; trud in boj in rane	A
nastopi, sto pedí od doma, z blagom obložena	spet	domov priroma. Gnezdo svoje stavi orel na višine	A
zopet zeleni, nad njo škrjanec žvrgoli. Al	spet	si tukaj, znanec moj? Le dvigni se, naglas zapoj	A
pridi na svet, kak treba, kak treba biló bi te	spet.	»Čemu me nek′ kličeš?	A
na zemljo čas prijetni, nekdanjo zlije čezte	spet	mladost. Cvetoča gledala si ti naróde, cvetoča	A
Obišče duh mi celi svet in ko na dom pogleda	spet,	na svetu lepše zemlje ni; srcé mi v prsih zakriči	A
zavdala, prvemu na oblaku. Bo kri njena zemeljska	spet	zakopana v gradu? Iskalci jutra plešejo spet	A
spet zakopana v gradu? Iskalci jutra plešejo	spet	sami ‒ na poljani. Njih obrazi so bičevnati	A
se smehlja, sanjam izgnanega. Se kvartetu	spet	prikloni starec, blizu je pečina. Se bojim,	A
nevidnica bom na obzorju začaranega sveta.	Spet	se na poti odpira neba lesa. Med njimi bom bosa	A
brez obal, grob je izbran. Nad obzorjem se	spet	kača zvija, črna je njena koža. Mar je bila	A
se lesketa, prebira črke smrti. Olepšan bo	spet	čas, se bo nektar pil na ukaz. Ljubimca dneva	A
kopit neba. . / . / stran 21 . / Ognji ugasli	spet	v sijaju večnosti žare. To so poti, izbrane	A
čuti moč. Sem previdna, ko mi vrač s poti	spet	kima. Med pastirji sem doma, travnata vsa.	A
glasba neba, življenja slika je prešla. V verige	spet	je bil sam, čakal na vihar, da bi s poti opral	A
tukaj. Čreda svetih bikov je daritev, kovač	spet	kuje! Vonj sandalovine omamlja, vse, pregnane	A
plesu devic, kadila in svetih ptic. Olepšan bo	spet	čas, nektar se bo pil na ukaz. IX.	A
IX. Olepšan bo	spet	čas, nektar se bo pil na ukaz. V moji vasi zvonijo	A
urni, ko prestopijo črto ‒ vidijo v občestvo.	Spet	sva v maku, žitu se napila gorja. Telesi v gomili	A
Tisoč let skriti. V vodi	spet	gori. V knjigo nebes prištevajo prihodnje tisočletje	A
vodé ‒ o, še jasneje jih vidim sedaj. In potem	spet	noč in težki znoj. Sveti mir Eno oko sije med	A
ko razblesti sivino sijaj ... Mogoče bi rado	spet	listje imelo ‒ srebrn sijaj, polcvetal, čudovit	A
zatoneš v brezzvezdno temo, da v brezzavest se	spet	potopiš. ‒ ‒ ‒ Potopiš.	A
tra ... En glažek al′ pa pet, zdaj pa ga dajmo	spet,	tra ... Búči, morje adrijansko! Búči, morje	A
cvet iz novih korenin. »Že drugi mi pognal bo	spet	tako lepo cveteč, al′ nikdar več tako lepo,	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani