spet (801-900)

strani, po Rdečem morju. »Parnik ne utone,« je	spet	rekel. Žarek je za hip splezal zidu na greben	A
slovnice učil!« Besen je koračil do štedilnika in	spet	nazaj: »Zakaj pa je bilo v slovenski šoli prav	A
slovensko šolo, pa se ne bi nihče potapljal!«	Spet	je bil ob zofi in pobral zvezek, a ga še isti	A
bil ob zofi in pobral zvezek, a ga še isti hip	spet	zagnal nanjo. »Kakó pa drugi zdelajo?	A
»In kar dva slovarja sem prinesel. Ste jih	spet	kam vtaknili!« »Tu je,« je boječe rekel Branko	A
»Saj je tu, papá.« »Gotovo ga je	spet	ona kam dala,« je sam pri sebi zagodrnjal.	A
pri sebi zagodrnjal. »Saj je tu, papá,« je	spet	rekel Branko, da bi mati ne slišala očetovih	A
sredstvo, samo to. A ko je spregovoril, se je	spet	zadrl. »Kje je slovnica, ki ti jo je dal Drago	A
dekleta mladenke, zbrane ob nevestini skrinji. Pa	spet	pevke v svobodnih vinogradih.In kopalke v svobodni	A
In kopalke v svobodni Soči. A vendar	spet	samo deklice, ki se učijo pesmi svojih babic	A
postaj vse naokoli, in kjer se končuje zadnja, se	spet	začenja prva postaja.In isti rimski vojaki na	A
Harmonij pa je počasi pogoltnil odsekane zvoke;	spet	je bil lesen in trd, kakor klopi pod korom.	A
stran 158 . \/ A umiril se je, ko da so dekleta	spet	zapela in je njihova pesem premagala oljnato	A
bežati, ker luči kamionov raziskujejo noč. In	spet	so na kolesih, spet njihove noge mrzlično meljejo	A
kamionov raziskujejo noč. In spet so na kolesih,	spet	njihove noge mrzlično meljejo srebrno mesečino	A
vlila kakor povodenj vanjo. Tisti hip je bil	spet	med svojimi ljudmi, spet vodja slovenskega zbora	A
Tisti hip je bil spet med svojimi ljudmi,	spet	vodja slovenskega zbora.Črni miličniki pa so	A
motnega kala. In danes, ko o tem piše, je je	spet	strah zaradi tega sovraštva, s katerim je hodila	A
in da jo bo nekega dne po čudežnem naključju	spet	zagledala táko, kakršna je bila takrat, ko sta	A
ljubezni, takó naivna je bila, da ju bo borov gozd	spet	ponašil.Računala je: govorila bosta o časih	A
torbici, si popravila moderc, ki jo je tiščal, in	spet	grebla po torbici.Nikdar ni bila takšna z njo	A
/\ .. stran 178 . \/ »Saj si pridna,« je	spet	rekel.In sonce jo je grelo in stari Luka je	A
godrnjala. Požvižgavala je, škilila na cesto in	spet	godrnjala nad lasmi. »Vieni amor, bianca stella	A
A oknico je vendar priprla. Potem je	spet	pela, njeno telo pa je bilo, na pol v senci	A
nagajive; kakor postarna nevesta ob mladem ženinu.	Spet	se je umaknila od resničnosti, povedati mora	A
ni bila v ničimer podobna nevesti. »Danes sva	spet	prijateljici!« je kriknila.Imela je kratko zelenkast	A
Karlinca, brez temne rute, ki bi napravila iz nje	spet	kmečko starko.Kakor da so jo poslali proč iz	A
lahko, takó da potem malo pomolči, potem pa	spet	steče po pripravljeni strugi. O, hudobna je	A
pest. Morda jo je prijela slabost; morda je	spet	pomislila na srce; pijan človek vrže kozarec	A
njim ob šipi. Tedaj sta se ženin in nevesta	spet	skobacala iz avta na borjač.Okoli pasu jo je	A
trčila ob kozarec, potlej . /\ .. stran 192 . \/	spet	ovehnila vznak.Potem ju je gostilničar porinil	A
Gladila je njeno suho roko in čakala. Ko je nunca	spet	začela, ni odprla oči; kakor da govori iz sanj	A
ko da poka z bičem. Avto se je tedaj obrnil	spet	na desno.O, saj je bilo ves čas tako, kakor	A
ob nji, to je vedela. Potem so se ob ovinku	spet	vsi zvrnili nanjo in za hip so bili tiho.Tedaj	A
Ja, kobilice. Pa je	spet	vse poplavilo kričanje.»Poj, baba!« je zavpil	A
noge v steno in iskala usnjat jezik ob oknu.	Spet	je umolknila, potem je pogledala po ležiščih	A
.. stran 194 . \/ prostor. Njen pogled je	spet	obstal pri starki na sosednji postelji, ki je	A
Trudni ste, nunca, zdaj se oddahnite, zvečer	spet	pridem.« A rekla je kar tako; molčala je in	A
tračnicah je tekel. Stroj je utihnil, potem je	spet	godrnjal; šoferjeva glava pa je takó omahovala	A
nekje je dolina, si je mislila, in bela pot se	spet	vzdigne, tam je nova reber, ja, nova reber.	A
nepremično stala. In zdaj je bila kakor črta, zdaj	spet,	kakor da ni črta, ampak kakor da mesečina tam	A
potem šla po stopnicah navzdol, dvigalo pa je	spet	šlo ob njiju, to pot tudi ono navzdol; kakor	A
sedlu v gosji vrsti. »Malora!« je šepnil in	spet	stopil k oknu. Mimoze so zmeraj na njenem oknu	A
zato niso slišali. Zdaj so razumeli, ker je	spet	tišina med hišami; tišina od morja vse do križišča	A
»Je papá!« zakličejo. Nato	spet:	»Mama, je papá!« Mama nekaj zavija v papir,	A
Ni to, ni to!	Spet	je bil sredi sobe, nato spet pri oknu; soba	A
Ni to, ni to! Spet je bil sredi sobe, nato	spet	pri oknu; soba in okno, kakor njegova dilema	A
encijanu in sleču. . /\ .. stran 210 . \/ Potem	spet	novi dan na Višarjah in v cerkvici slike ljudi	A
in vso noč zvonci škatlasto pritrkavajo. In	spet	pozvanjajo pridušeno, kakor da so potopljeni	A
Kje je Lucia? No, najdi	spet	njeno lice v sebi!In tudi starega profesorja	A
svojim smehom. »Zakaj ne znaš po naše?« je	spet	rekla. V njenem pogledu je tekla nagajivost	A
modrikasto jezero. A koj nato je njeno jezero	spet	modro, spet pripravljeno na setev novih belih	A
jezero. A koj nato je njeno jezero spet modro,	spet	pripravljeno na setev novih belih biserov nad	A
biserov nad modrino. . /\ .. stran 212 . \/	Spet	in spet.Ker zdaj je v nji godba iz harmonike	A
nad modrino. . /\ .. stran 212 . \/ Spet in	spet.	Ker zdaj je v nji godba iz harmonike in pesem	A
kakor encijanov cvet sinja in modra. Potem	spet	bela in modra in blaga in rdeča.Rdeča rdeča	A
zmedel njihov ples. A Srečko in Jožica sta bila	spet	daleč in Jožica je nekaj pravila Srečku in Srečko	A
že od sile, je pomislil in stopil do okna in	spet	nazaj. To je od sile, da plešeš z dekletom,	A
njiju in v tem, kar sta si prinesla. Potem sta	spet	plesala; a zdaj ni bila več samo nagajivo dekle	A
očeh, ko so bile njene oči ob njegovih očeh; in	spet	so bile Zilja, ki se skrije za bregom, ko je	A
videti njene močne noge ob nogah bele mize. Nato	spet	počene na tla, da njene prsi težko visijo, in	A
bil za trenutek zamišljen, molčeč, a hkrati	spet	tudi gotov in samozavesten, kakor da je predvideval	A
kakor človeka, ki sta se spoprijela in takoj	spet	pobratila, a ne moreta kar tako preko žaljivih	A
iz noči tam zunaj. »Ti nisi fašist, ne?« je	spet	vprašal trdo kakor sodnik. Kaj je hotel s tem	A
»In to veš.« In	spet	je hodil po kupeju; kakor da ga je njegova hladnost	A
štejejo sekunde njunega dvoboja. Potem je bil	spet	pred njim; rdečkasta luč mu je barvala obraz	A
prijel za kljuko in potegnil vrata; pa jih je	spet	zaprl. Skozi priprte veke ga je opazoval in	A
Ali nimamo zmeraj tega na jeziku?« Potem je	spet	korakal. »Svoboda besede!	A
rekel. Nato se je s sunkom obrnil od okna in	spet	stopil k njemu. »Svoboda govora!« je vzkliknil	A
To so postranske stvari?« In	spet	je odrinil vrata kupeja in obstal med vrati	A
odrinil vrata kupeja in obstal med vrati, ko da bo	spet	odšel v noč, iz katere je prišel, k dedom, od	A
stekel h gramofonu in mrzlično navijal ročico in	spet	hitel k plenu, da so bili njegovi krempeljni	A
k plenu, da so bili njegovi krempeljni lahko	spet	na njeni zadnjici. »Glej ga,« je rekel.	A
voziček, naložen s pomarančami! »Pojdiva!« je	spet	rekel Srečko. »Da,« je zamrmral.	A
ji in ona bi čutila, da sta Mangrt in jezero	spet	dobra z njo, tudi ona bi se nasmehnila in pridržala	A
izbire. Sedeti in listati zdaj to knjigo, zdaj	spet	to; prebirati odstavke poglavij, se ustaviti	A
italijansko slovstvo. Zaprl je knjigo in jo	spet	vtaknil med druge.In zdaj je jasen in miren	A
njega fanta, ki je ‚njihov’. Sedi in vé, da bi	spet	drugačne besede, druga vzgoja, drugačni vplivi	A
zato da ne bo taka »ščaveta«, a Rezi bo rajši	spet	šla na Ukvansko planino, kakor da bi bila za	A
belimi listi, pa tudi rdečimi kakor sleč, pa	spet	modrimi kakor encijan, pa spet belimi in mehkimi	A
kakor sleč, pa spet modrimi kakor encijan, pa	spet	belimi in mehkimi kakor planike, modrimi kakor	A
mehkimi kakor planike, modrimi kakor morje, ki je	spet	na nov način morje na koncu ulice pod njegovim	A
Teta pa se v kuhinji smeje. »Galline,«	spet	reče miličnik in kaže z roko na gnojišče, kjer	A
Miličniki so vsi zmedeni in gledajo Vedeža, potem	spet	kokoši. »Galline.« ponavljajo.	A
ob širokem in modrem dedu morju. Pa je ded	spet	tudi obenem v svetilnikovem očesu nad zalivom	A
skozi vrata, in ki ju zvečer, ponoči pripelje	spet	do vrat te sobe. Zakaj je vstopil?	A
ker tudi ona leži in sope. Potem se vse misli	spet	zlijejo v široko belo morje, belo kakor rjuhe	A
ustnice, da bi lahko srknil belo vodo. Nato	spet,	kakor da se je zvrnilo težko kolo. Grom, ko	A
A niti ob Mimici je ni. Potem se	spet	kobaca na svoje mesto.Koliko let ima?	A
in on se ves droben ne more braniti. »Mama!«	spet	zakliče.Zdaj spet steguje roke v prazno, ker	A
»Mama!« spet zakliče. Zdaj	spet	steguje roke v prazno, ker na tleh ob postelji	A
ne vé, kdaj je bila mama na tleh in kdaj je	spet	začela biti ob njem na postelji.Tudi ne vé,	A
oknice? Zdaj je mamin jok z vodenim soncem, ki je	spet	pobelilo rjuhe; vodeno in mrzlo sonce, ko da	A
oknu in zaprla oknice, nato k drugemu oknu in	spet	združila oknice. »Mama,« je rekel.	A
sem se ustrašila!« je rekla. Potem je bila	spet	ob vratih, Vedel je, da išče stikalo po rahlem	A
spremenjenim glasom rekel: »No, mi, Slovenci.«	Spet	je bila ob vznožju postelje. »Mi smo se veselili	A
Nihče se ne upré.«	Spet	je stala ob vznožju. »Kako: nihče se ne brani	A
vzdignila ramena, nato vzdihnila, ko jih je	spet	spustila, da so bila spet vdana in pohlevna	A
vzdihnila, ko jih je spet spustila, da so bila	spet	vdana in pohlevna ramena. »Luč sem pustila goreti	A
ramena. »Luč sem pustila goreti na hodniku,« je	spet	rekla, z očitkom v glasu. Luč!	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani