sneg (201-300)

umazani prostori planinskih kočur, dim, sonce,	sneg,	velike konjske zadnjice v enakomernem valujočem	A
modra jezera, sive planine, visoke, hladni	sneg	pred cerkvijo v nedeljo. Videl je spomladansko	A
prinesli smo en ofer lep... ona pa se smeje in	sneg	se topi pod njo, da čuti mokro zadaj na hrbtu	A
bila kakor blisk in njegova obleka bela kakor	sneg	. Malarju je malo mar za evangelij, on hoče	A
vali kamenje, skale, ruva drevesa, nosi kašasti	sneg	in blato, kakšno žival, ki crkuje ali se rešuje	A
večnem mestu, tukaj je tolkel boben, ljubljanski	sneg	se je prikazal samo še v sanjah. Naj kiparji	A
njih je dobro samo to, da s krakanjem kličejo	sneg	in mraz.Kakor je bil Anton Puščavnik in Pavel	A
potnikov, ki so prišli od daleč, čez hribe, skozi	sneg	in vihar, čez hudournike in skalnate prelaze	A
Pruse pri Kolinu, se je nekje izgubil. Skozi	sneg	in blato, čez vode in skozi gozdove.Ena armada	A
dni je trajalo naše tavanje skozi veter, dež,	sneg,	plundro in blato, prenočevali smo po samotnih	A
se valile te trume, ta volčja krdela, gazil	sneg	vaških poti in skoraj plaval skozi plundrodeželnih	A
odzvenel je gor v kristalno tišino, tja, kjer je na	sneg	gorskih vršacev spod oblačnega neba in skozi	A
odzvenel je gor v kristalno tišino, tja, kjer je na	sneg	spod oblačnega neba in skozi nebo sijal pramen	A
ždele v svojih hlevih. V gorah je že padel prvi	sneg	in ljudje so bili veseli smradljive hlevske	A
med oblaki pokazalo nekaj januarskega sonca in	sneg	se je zaiskril tako močno, da je morala v nenadni	A
opoldanska svetloba, ki se je takrat zalesketala čez	sneg,	da je morala od nenadne bleščave zapreti oči	A
svetloba. Padla je v topli, voljni, lesketavi	sneg.	Skozi odprta vrata je slišala še nekaj ihtavega	A
proti njemu in se do pasu pogreznila v topel	sneg.	Zdaj je bil moker in težji.	A
toplo, prijazno morje. Obraz je potopila v	sneg	in poslušala slabotno bitje svojega srca.Pomislila	A
tako toplo in dobro, kakor ta mehki in voljni	sneg,	kakor svetla mesčeva noč nad zemljo in nebo	A
preoblečene pernice nad njimi pa kot lahen decembrski	sneg.	V tem, kar je bilo pripravljeno za Pepico, zanj	A
ga nikoli niso našli. Kajti povsod je ležal	sneg,	stopinje in sledi pa ni bilo nikjer nobene.	A
kmalu začela raztapljati moker spomladanski	sneg.	Skozi okno nekje zgoraj prihaja ženski vrišč	A
nekaj zehajočih vajencev, ki cepetaje teptajo	sneg	pred delavnicami in prodajalnimi in se ozirajo	A
na prisojni strani. S strehe se cedi voda in	sneg	pod njegovimi nogami se naglo taja in mehča	A
Skozi topel spomladanski dan, skozi razdruzgan	sneg	in blato dunajskih ulic, med vrvečim življenjem	A
razumeti. Jaz sem v mestnem stolpu, zunaj pada	sneg.	Tule pa zvoni telefon.	A
morjem tja proti goram, na katerih je še ležal	sneg.	Takrat si je prisegel, je pripovedoval mnogo	A
morjem tja proti goram, na katerih je ležal	sneg.	33.	A
reče Anica. Oni se obrne in gre skozi veter in	sneg	nazaj proti staji.Po nekaj korakih se obrne	A
strani. Zunaj se ji noge do kolen ugrezajo v	sneg,	počasi se premika in držioljenko pod kožuhom	A
njegovih oči, drvela je v nasprotni smeri, umazani	sneg	na zamrznjeni konfiguraciji spodnjega sveta	A
vhodom v jedilnico. Doma je zdaj februarski	sneg,	je pomislil, nemara je črna plundra na ulicah	A
.. kadar je bilo veliko snega...« »To ni	sneg,	« reče Peter, »sneg ne smrdi.« »Seveda,	A
veliko snega...« »To ni sneg,« reče Peter, »	sneg	ne smrdi.« »Seveda,« reče Gregor, »hotel	A
zimo so klali živino, jedli in pili. Padel je	sneg,	česar niso pričakovali, padlo ga je obilno.	A
ob njem, zamahne, udari, sope, teče, pada v	sneg.	Senca iz davne dežele Jurij Ogrizek	A
sklonjeno fantovo glavo podeljeval odvezo, se je	sneg	začel naglo taliti. Nekaj dni zatem je Peter	A
so se mu noge kljub temu pogrezale do kolen v	sneg,	hiše so tiščale k tlom in skupaj. Vso noč je	A
je zaradi obilice snega ni bilo tako slišati.	Sneg	zaduši glasove, je dejal, sneg zaduši glasove	A
tako slišati. Sneg zaduši glasove, je dejal,	sneg	zaduši glasove, zato je ni bilo tako dobro slišati	A
pohiteti. Kajti noge so se mu pogrezale do kolen v	sneg,	telo ga je vleklo k tlom, hiše so težile skupaj	A
popustile, zlezel je k tlom in čisto mirno sedel v	sneg.	Telo se mu je razlezlo na vse strani in Antónu	A
noge, zakaj je ulica temačna, zakaj je zapadel	sneg,	zakaj mu razbija srce, vedel je, zakaj pritisk	A
sedaj vedel. Antón je počasi vstal, otresel je	sneg	s sebe in se s trdimi koraki napotil po gazi	A
Kajne, Johan, da te ne zanima drugo kot globok	sneg?	je rekel Antón, a Johan je vztrajno molčal.	A
zre v hrbet nepremično, kakor prej predse v	sneg;	oči mu prav nič ne poplesujejo kakor poprej	A
je ostajala vijugasta sled. Ko sta sedla v	sneg,	da bi si odpočila, si je dal Johan opraviti	A
Mirno in previdno je pobral čepico, otresel	sneg	z nje in si jo čisto nalahno položil na glavo	A
v območju vidnega pa je bilo Johanovo uho,	sneg	in reka tam v daljavi. Bila sta že čisto	A
Nič takega ni storil. Gazil je	sneg	in gledal v reko, ki se je počasi približevala	A
vzpel majhen griček, zagrizla sta se v breg,	sneg	jima ni dovoljeval hitrejše hoje, utrujene noge	A
noč, je rekel Antón, saj se je čisto zmračilo,	sneg	se bo usul izpod neba, reka bo zledenela, v	A
so bili temni, štrleče veje samotnih dreves,	sneg	se je osul z njih ali ga je nemara stopila nenadna	A
veselja, sivi obrazi, še zmeraj umazan, kašast	sneg.	Popoldne bral, potem sem kar tako ležal na postelji	A
odsvetoval, da bi šli gor. Pot gre po globeli in	sneg	je visok.Čeprav je čisto blizu, je boljše, da	A
zimskega dne, in z mokrimi čevlji brozgam mokri	sneg	na črnem pločniku in ulica je ozka s črnimi	A
Samsove hiše pušča in rima je in odjuga tali	sneg,	da tudi nekoliko canka z žlebov.Večji ko so	A
pomlad, prepričati se, kako se blešči v soncu	sneg	in kako se taja v njegovi svetlobi.Skrbelo jih	A
se je zaganjal v leseni hodnik, gledala novi	sneg,	ki je naletaval na šipe in moker polzel po njih	A
zavijanje, in kadar gredo na smučanje, se postavi v	sneg,	da jo skoraj zasuje, in ko se že nekoliko bojijo	A
neba je spet začel naletavati moker, cunjast	sneg,	da mi je v hipu razmočilo časnike. Sedel	A
kjer bova sama in kjer bova gledala, kako se	sneg	topi na šipah, kjer bova poslušala zavijanje	A
da je sleherna beseda zazvenela med stenami.	Sneg	se je talil na oknih in slišati je bilo šumenje	A
sleherne misli. Topli februarski veter je talil	sneg,	da je tudi v tem večeru teklo in žuborelo.	A
Samsa je zdrsnilo in ob poti se je pogreznila v	sneg.	Ozrla se je nazaj in videla je, da se ji približuje	A
Samsove, katere glava je bila vtisnjena globoko v	sneg	in je imela poleg ran na glavi tudi številne	A
pripravljala, da uredi svet do konca, do popolnosti.	Sneg	na Pohorju se je stalil.Na jasah in ob poteh	A
priključen na noben program. V ekranu je migetal bel	sneg	in umetna bela svetloba je čudno sevala na njegovem	A
na sovražnika, bežečo zver. Bombe prašijo	sneg,	bežeči je ranjen, vsaka stopinja je luža krvi	A
drobnejše črke na tistem belem madežu, ki ni bil	sneg,	kakor je bil sneg nekoč v nekem davnem otroštvu	A
tistem belem madežu, ki ni bil sneg, kakor je bil	sneg	nekoč v nekem davnem otroštvu, ampak je bil	A
Se odmakne noga. Zaškripa	sneg.	Se napnejo mišice in žilice v očeh.	A
zmedeni skupini, ki je buljila vanj kot zamorec v	sneg,	ko mu v Afriki zamete hišo. »Odšpilajmo fuzbalsko	A
njega nekako čudno hodeč - kot bi gazil visok	sneg	ali brez drsalk lovil ravnotežje na spolzkem	A
nenadoma pomislil. Je bela kot pravkar zapadli	sneg,	ki ga še ni onečastil smučar, ali pa je črna	A
opazil. Zabuljil se je v njih kot zamorec v	sneg,	ki mu prvič v življenju v Afriki zamete kočo	A
onega leta je bilo, ko je zapadel tisti veliki	sneg.	Na sveti večer je bil posebno hud mraz, in burja	A
prsi, in trdni njegov sklep se je stopil kakor	sneg	na gorkem soncu.Hitro se je navadil Juri novega	A
je bil v Ljubljani semnji dan; deževalo je,	sneg	je naletaval vmes, da so tla, razteptana od	A
paziti, ki sem že sto in stokrat hodil to pot.	Sneg	vse zamete.Zdaj pa kar hitro stopimo v hišo	A
nikjer nobene vode; sam kamen, sama skala!	Sneg	menda leži vse leto tam.Škoda tako dobrih ljudi	A
ga; pregrda mu je cesta; goro in dol pokriva	sneg,	ki vedno še naletava. Dolgočasna je taka noč	A
milim nebom, ko ne vidiš drugega kakor zimo in	sneg	in slišiš le enolično skovikanje sove in semtertja	A
kak pok, kadar odlo . / . / stran 87 . / mi	sneg	kakšno vejo v gozdu.Kdor le more, se drži doma	A
zakrivalo poleti prepad; zdaj pa se usuje težek	sneg	Juriju po ramah, in upognjeno vejevje se strme	A
je sonce gorko sijalo, in vidno se je tajal	sneg	pod bleščečimi žarki.Mati in Rozalka sta se	A
lahkoživa hčerka čemerne mamke zime, ljuba pomlad.	Sneg	je gnil pod njenimi nožicami, in beli zvonček	A
Štirinajst dni po Vseh svetih je bilo, in	sneg	je začel naletavati, od kraja debel in redek	A
jo Šimenovi speljali do svoje hiše. Ko je	sneg	ponehal, se je razgrnila megla po obeh straneh	A
potem pa je bil jasen, in sonce je sijalo, in	sneg	je bleščal, da je jemalo oko; a sonce ni imelo	A
medsebojno obiskovanje, zakaj dokler ne skopni	sneg,	ni bilo misliti na izhod.In bile so zime, kakor	A
odpravljal, ko se je bilo zmračilo. »Kadar	sneg	skopni, bomo pa Rozalko možili!« je pristavil	A
pokonci sem se vzravnal.« »Morebiti se je zvalil	sneg	po bregu in zlomil kako drevo, ali pa je mraz	A
XXI. Ko je pod toplim jugom	sneg	povečini že skopnel, potegne zopet sever.Nastal	A
Jesen se je bila umaknila zimi.	Sneg,	ki je bil parkrat padel za poskušnjo, je nazadnje	A
oči pod sončnimi žarki, in po cesti je škripal	sneg	pod čevlji.Pri Žagarju so vozili in žagali in	A
pogledalo. Prišel bo gorak veter od juga, prepodil	sneg	in mraz in prebudil polje in travnike in gozde	A
mi obleko, kadar ležemo, potlej pa zaspi in	sneg	ga prekrije z belo odejo; razodet tudi človek	A
izpodkopavati zimske utrdbe. Led se je tajal, in	sneg	se je umikal iz doline v gore, in potoki solza	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani