Prismejala se je lahkoživa hčerka čemerne mamke zime, ljuba pomlad. Sneg je gnil pod njenimi nožicami, in beli zvonček je zapel pod grmovjem in klical s sestro trobentico zaspane tovariše iz postelj. Teloh je odgrnil odejo, in bršljan je krepkeje objel svojega podpornika in se spel po hrastovem deblu.