sneg (101-200)

na breg, kot, da bi s sončnega neba usul se	sneg.	Že prej enkrat jih rada napisala bi, a takrat	A
Nikjer nikogar. Le, škripajoči	sneg.	Počasi stopam pod obokom drevoreda, od drevesa	A
znova mre? Pokončno naj spet bo rastoča, a	sneg	za snegom poteptal jo je? V šumenju mehkih bi	A
bile posute s cvetjem, kakor da jih je zagrnil	sneg,	breskve so poganjale rdeče popje, trava je zelenela	A
tema. Mogoče se zberejo, ko pokrije terase	sneg.	Takrat so sami in najpoprej kakor nekoč položijo	A
negibno telo, ki bi ga poprej, ko je bil še	sneg	po terasah, prenesli po večernem apelu kar v	A
se bo dež spomladi neusmiljeno ulival in bo	sneg	pozimi zadelal stopnišče, ki je usekano v pobočje	A
na stopala pa so ga kar takšnega položili na	sneg,	ta čas ko je esman štel vrste?Kaj bo z njim	A
razpadom lesene stavbe, ki jih pozimi krije	sneg,	spomladi močijo nalivi, poleti pa žge višinsko	A
kljub bližajočemu se koncu vedel, da je zunaj	sneg,	in z roko nagonsko iskal čepico.Takó se je Vaska	A
pod noč odšel iz taborišča namesto njega.	Sneg	se je kovinsko svetlikal v temi in noč je skrivala	A
svetlobe. Švrkali so po tistih, ki so skakali v	sneg,	in po tistih, ki so vanj padali, ker so bili	A
ki so bili že na mestu in so s coklami kovali	sneg.	Tako je bilo sredi glasne zmešnjave skoraj tolažilno	A
gresta po pločniku, kakor da sta okoli njiju samó	sneg	in mirno sončno ozračje.A vendar so bile tam	A
na začetek sprevoda. Bledo sonce je sijalo,	sneg	je bil shojen in kljub temu, da je bilo ozračje	A
policah. Tiščali so puško med nogami in drgnili	sneg	s stopali, potem pa zrli predse kakor poraženi	A
ruskih topov in so morali kar v srajci teči na	sneg.	V srajci in coklah.	A
Vsekakor dosti. In nanje je padal	sneg,	seveda.Vsa sreča, da je imel ves čas odejo,	A
peljale stopnice in steze, na katerih se je	sneg	mešal z blatnim lepilom.In barake so bile v	A
pršičem, a so jih potem, ko je odjuga omehčala	sneg,	poškropili z apnom.Vozila so se ustavljala na	A
In v njem prepih. Pa zunaj	sneg.	A to ni bilo poglavitno.	A
treba umiti menažko in spet teči v vrsto na	sneg.	Da, nič nisem bil lačen in nobena zasluga ni	A
zbegano umika. Očitno je, da ji je vse to lanski	sneg.	Še mar ji ni.	A
ker tisoč metrov nad morjem zebe, tudi ko je	sneg	skopnel, ker so Vogezi prvo gorovje, ob katero	A
šumel, dež se bo spomladi neusmiljeno ulival in	sneg	bo pozimi zadelal stopnišče, ki je vsekano v	A
na stopala in so ga kar takšnega položili na	sneg	ta čas ko jih je esman štel; ko pa je preštel	A
vendarle zbirajo, tako da so že zarana skrili	sneg	na tilniku Monte Balda.* * Monte Baldo je 2218	A
Nekje riga osliček. Monte Baldo ima na tilniku	sneg,	ki je podoben lepo počesani beli grivi, medtem	A
oranžni in zeleni cveti zataknjeni tudi tam gori v	sneg	ponosnega Balda! Tako sta šla nekaj korakov	A
- Vsi smo doma za pečjo. Zunaj naletava	sneg.	V debelih kosmičih pada na zmrzlo zemljo.	A
zaviti v gorke kožuhe. Kako lepo nam škriplje	sneg	pod nogami.Po tej, po oni stezi, od vsepovsod	A
Temnikar in krepko zagazil v sveže nameteni	sneg.	Peter Majcen je čutil, da so se mu zameglil	A
In tam je zima. In	sneg.	Saj je snežilo vso noč.	A
In že ga je zagledal. Temnikar je pregazil	sneg	okrog obronka in obstal nekaj korakov od tolmuna	A
se je, kako je njegova plečata postava gazila	sneg,	kako se je manjšala, kako se je začela pogrezati	A
prizibali z nosilom do praga in ga tam spustili v	sneg.	Temnikar je bil tudi čez glavo pokrit s svojim	A
mu tako sunkovito iztrgala, da je omahnila v	sneg.	Obležala je nepremično in se zastrmela v vežna	A
in odskočil. Počasi je vstala in si otepla	sneg	z obleke. Čutila je, da je zdaj padlo z nje	A
sekiro in z roko pobrisal s tnala od saj počrneli	sneg.	Nato se je odmaknil za dva koraka, nagnil glavo	A
pregrnila tnalo. Nato je pokleknila v počrneli	sneg,	položila glavo na ruto in zaprla oči.	A
sredi jase je tekla senčna črta. Tukaj je bil	sneg	srebrn, iskril se je v soncu in je bil topel	A
ki je bila tako mirna in tako rožnata kakor	sneg	v večernem soncu.Zamaknil se je vanjo - in sam	A
sam ni vedel, kdaj se je ajda res spremenila v	sneg	in kdaj se je pred njim razgrnila zimska pokrajina	A
Tukaj sem! - se je glasno oddahnil in sedel v	sneg.	Segel je po čutaro in dvakrat globoko potegnil	A
skali si je izbral prostor. Takoj je steptal	sneg	okrog sebe, da bi se lahko hitro in neovirano	A
nagajal! - je rekel in jo posadil zraven sebe v	sneg.	Nato je potisnil roke v žepe in se zamaknil	A
omahnila mu je celo niže, saj so krogle prasnile v	sneg	pred Temnikarjeve noge.Zato pa je spet zavriščal	A
bi ti ga več, pa ne morem. Pri nas doma je	sneg	in burja.Ker ni tebe, zvonim sama, zjutraj,	A
„Za nocoj, za sveto noč, ko je tam pri nas	sneg.	Sneg.	A
nocoj, za sveto noč, ko je tam pri nas sneg.	Sneg.	Rad bi bil v snegu.	A
je hotel spraviti pod streho. Vendar ga je	sneg	prehitel.Niso mogli dozidati.	A
spravili vanj krave in konje. Prišla je pomlad,	sneg	je skopnel, vode so naraščale, vrbje je poganjalo	A
Pomlad!	Sneg	se tali.V gorah se talijo zameti in pokajo ledovi	A
trešči strela in napravi razpoko. V razpoko pride	sneg	in dež.Voda zmrzne in razširi razpoko.	A
A ni mu bilo slabo. Pozimi ga je pokrival	sneg,	poleti so vanj treskale strele, sonce ga je	A
preživel do zime. Ko je pred božičem padel prvi	sneg	in se je vas že pripravljala na praznike, se	A
krepko pritisnil čik, bziknil rjavo slino v	sneg,	zavlekel vlače po kolniku in jih spustil po	A
božji svet še tako dobre zime, da sem bil otrok.	Sneg	je ljubi Bog z neba na zemljo sejal, krog brda	A
tistih dobrih zim. Dandanašnji mraz nastilja	sneg.	In lakota prihaja z njim.	A
Majali so se bori, brinje se je hulilo k tlom.	Sneg	je padal od nekje in cepal v obraz matere Marije	A
deželo, borovce zvija, brinje pritiska k tlom,	sneg	meče človeku v oči.Kraška mati, o, kraška mati	A
težko obložene s snežno odejo. Tudi zemljo bo	sneg	pokrival in pod nogami bo škripal; zvonovi se	A
gazi pred mano in s toporiščem sekire otepa	sneg	z vej, ki se nagibajo na stezo. Steza je ozka	A
Tišina. Samo Idrijca gluho šumi in	sneg	drsi skozi veje. Oče obstane na robu	A
Molk. Samo Idrijca gluho šumi in	sneg	pritajeno drsi skozi veje. - No, zdaj	A
Molk. Samo Idrijca gluho šumi in	sneg	pritajeno drsi skozi veje. - Ali si	A
Molk. Samo Idrijca šumi in	sneg	pritajeno drsi skozi veje. - Veš, ko	A
Molk. Samo Idrijca gluho šumi in	sneg	pritajeno drsi skozi veje. - No, zdaj	A
Tišina. 15 . / . / okence kakor	sneg	skozi veje.Nehote sem se ozrl v vrata, češ tam	A
Pne se čez gore v hudi zimi.	Sneg	je in megla se ga krčevito objema na težki poti	A
vroče, je rekel, ampak pozimi je mraz, burja in	sneg.	Mimo je pridrvel avto, stisnila sta grozde pod	A
postajal nestrpen samo zaradi tega, ker se je	sneg	že stalil in so samo tu pa tam pod kapom še	A
Sova se pomiri. »	Sneg!	« zaskrbljeno klikne Peter. Vsi se zdrznejo	A
Gorska pokrajina, ki jo je že pobelil prvi	sneg.	Zasnežena ozka cesta se iz soteske vijuga	A
se privleče do Petra in se sunkovito vrže v	sneg.	Oba se še bolj prihulita k tlom in napeto gledata	A
zraku, klestijo golo grmovje za njima, sikajo v	sneg.	Divje vpitje se vali bliže in bliže in bliže	A
se sklanja in počasi prodira skozi burjo in	sneg.	Za njim se miže opoteka Tone s strojnico na rami	A
strojnico Malemu, stopi predenj in začne gaziti	sneg.	Za njima se po sveži gazi vlečejo utrujeni	A
Stanetom in komandantom na glavo prekucne v	sneg.	Harmonika bolestno zaječi.	A
korakov od nje stoji Drejc in z brzostrelko pometa	sneg	s hloda. »Tildica!« jo pokliče z nenavadn	A
« zašepeta Mali in z ugodjem zarije glavo v	sneg,	kakor bi se zaril v mehko blazino. »Govoriš	A
komaj slišno mrmra: »... spali bodo ... zunaj pa bo	sneg	in burja ... sneg in burja ... burja ...«Glava ji	A
»... spali bodo ... zunaj pa bo sneg in burja ...	sneg	in burja ... burja ...«Glava ji zdrkne še niže.	A
Vse spi.	Sneg	naletava gosteje in gosteje.Burja žvižga.	A
partizan, ki ga Stane drami, »hiše ... Zunaj pa	sneg	in burja ...« »Sneg in burja!« mu glasno	A
Zunaj pa sneg in burja ...« »	Sneg	in burja!« mu glasno pritrdi Stane in ga krepko	A
kadeče se brazde in prva detelja že lanski	sneg.	Tudi tista široka, skorajda nekam zaletela podjetnost	A
. / zajcem. Spotaknil se je in se pogrnil v	sneg,	kakor je bil dolg in širok.To sicer ni bila	A
v pokrajino. Ko je odhajal, je bila zima in	sneg,	zdaj je ležala pred njim blatna, samo tu pa	A
spotaknil ob Izidorjevo zadrgalico in telebnil v	sneg,	kakor je bil dolg in širok. Trpko se je nasmehnil	A
miličniki pa so jih pehali ven, pred vrata, na	sneg,	temno rajo z vznemirjenimi pogledi, ostrimi	A
njemu mlada ženska in on reče ni snega. Je	sneg,	reče ona in mu podari knjigo.Tu imaš sneg	A
sneg, reče ona in mu podari knjigo. Tu imaš	sneg.	Knjiga je knjiga Slavka Gruma, Beli azil.	A
Alpe, na vrhovih gora se sveti spomladanski	sneg.	Daleč spodaj na gorskem prelazu stoji osamljen	A
kotalikalo gori po nebu. Saj to je čas, ko prihaja	sneg,	ti mrzli jasni dnevi ga pričakujejo.Nekje daleč	A
Začetek novega dne ni bil ravno spodbuden.	Sneg	na planini in strme poti navzdol.Kako bo s konjem	A
kričati ukaze. Nekje na polovici poti, ko je	sneg	že skoraj pojenjal in je bilo v trenutni svetlobi	A
vztrajen. Kakšni volkovi, kakšna planina, kakšen	sneg?	Še danes ga čaka dolina.	A
najlepših pesmi, kar jih je Johan Ot slišal.	Sneg	ni in ni hotel odjenjati.Zato so se ustavili	A
preživeti, je potlej, ko so se spet majali skozi	sneg,	z nekakšnim zanimanjem v glasu dejal Adam.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani